KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava

you can log in as a test user with the username of 'the white rabbit' and password 'onceuponatime'.
ellette
rumpelstiltskin
erin
the little mermaid
ruby
little red riding hood

za nastanek foruma sta zadolženi ELLETTE in ERIN. skin je prirejen po predlogi leave me breathless by juliet z rcr foruma, celoten videz foruma pa je last RUBY. zasnova foruma je prirejena po istoimenskem tumblr rpgju ter serijah kot je once upon a time. vsi liki in njihove zgodbe temeljijo na pravljicah, ki so last avtorjev kot so h. c. andersen, brata grimm, charles perrault, j. m. barrie in lewis carroll. canoni so delo ERIN in RUBY, njihov videz pa je delo ERIN. ves pisni material foruma je last njegovih uporabnikov. kopiranje česarkoli na forumu brez predhodnega posvetovanja z avtorji je prepovedano.

Share | 
 

 i'm gonna give all my secrets away

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatar
james
the huntsman

Messages : 21
Magic beans : 15
Reputation : 3

ObjavljaNaslov sporočila: i'm gonna give all my secrets away   Tor Jul 31, 2012 11:44 pm

    this is for you ruby alias little red riding hood - - i will name the huntsman humbert - - for inspiration i was listening kings of leon - - words: 787

    sprva se ni zavedal, da še vedno spi na mehkih listih, ko je končno odprl oči in se ozrl okrog sebe. šumenje listov na krošnjah dreves in vonj po travi. prebujal se je ob mehkem božanju sončnih žarkov in si roke spodvil pod glavo in čakal. čakal na nič. med drevesi se je počutil varno. in domače. gozd je bil njegov dom, živali so bila njegova družina. že od nekdaj je imel empatijo le do živali in ne do ljudi. živali so bile nedolžne in pristne. človek pa je v sebi skrival srh in sovraštvo. ljudi je preziral. preziral je njihove hladne osebnosti. njihove laži. žival nikoli ni dajala vtisa, da je nekomu naklonjena, čeprav to ni bila. bila so le nežna bitja, ki so skrbela za svoje preživetje. od vseh živali pa je imel najraje volkove. ti so zares bili njegova družina. bioloških staršev se ni spominjal. spomini so ga vezali le na gozd, gozdne živali in volkove, med katerimi je odraščal. njim je pravil družina. poleg tega pa so mu zaupali. ob njem so postali mirni, saj jih je le on razumel.
    noge je pokrčil bližje k telesu in se s hrbtom naslonil ob drevo. nekajkrat se je premaknil in se poizkušal udobno namestiti. "ha." je vzkliknil in izza zadnjice potegnil dokaj velik kamen in ga zalučal kak meter stran. poslušal je, kako se je kotalil med listi in pristal ob beli postavi. približeval se mu je snežno bel volk. ustnice so se mu razpotegnile v nasmeh, ko je volk z glavo dosegel njegovo dlan in mu s tem sporočil naj premakne svojo roko. počasi ga je začel božati po glavi ter nato po celem kožuhu. bil je tako prijetno mehak. oboževal je njihovo dlako, ki ni bila ne pregroba in ne premehka. ravno pravšnja, da so ti prsti spolzeli po njej. "danes ne boš lačen." mu je obljubil in s prosto roko pogladil po loku, ki je počival ob drevesu.
    počasi je vstal, volk pa se mu je postavil ob nogo in mu sledil po gozdu. odšla sta do prve jase in sedla na tla. čeprav je bilo sonce med oblaki, je lahko sklepal, kateri čas dneva je bil. ravno pravšnji, da se bodo na jasi pojavile prve srne. včasih so lahko slutile, da jih nekdo zasleduje - vendar je bil sam daleč na okoli najboljši lovec - zato je vedel, kako se tiho pritihotapiti v njihovo bližino. "pšš." je čisto tiho rekel in belega volka pobožal ob ušesih. s tem mu je pokazal naj se ne premika in naj tiho čaka. pripravil je puščico in preizkusil napetost tetive na loku. bila je popolna kot vedno. zataknil je puščico na tetivo in napel. tiho je čakal. bila je jutranja ura in bilo je slišati le šumenje dreves ter petje ptic. varno se je skril za bližnji grm in počepnil. ni minilo veliko časa, ko je v daljavi opazil prvo srno. bila je sama. zaprl je eno oko in nameril v smeri srne. puščica je letela tako hitro in mirno, da je srna, čeprav je imela izostren sluh ter vid, ni mogla opaziti, kaj šele slišati. z zadnjimi iskricami v očeh je padla na tla.
    pokleknil je ob njej in ji roko položil na hrbet. "žal mi je, da si morala umreti, nedolžna žival." ob teh besedah mu je po obrazu spolzela solza, puščico pa je previdno izpulil iz njenega telesa.

    - - - - -

    "ti. ti si lovec kajneda?" ga je vprašal moški, ki je v krčmi pristopil do njega. dvignil je pogled in vilico zapičil v leseno mizo za katero je sedel. v krčmi se je vedno odločil sedeti v kotu, kjer se je lahko distanciral od soljudi, poleg tega pa se je vedno obrnil tako, da je gledal v steno, hrbet pa je imel obrnjen proti prostoru. "ja?" je bil jedrnat njegov odgovor. "vaščani imamo prošnjo zate. bi blagovolil stopiti z mano?" dvignil je obrvi, kot znak zanimanja in se tokrat s celotnim telesom obrnil proti možakarju. "če je prošnja zanimiva, lahko." četudi je na videz deloval hladno in brez zanimanja za ljudi, je vedno rad priskočil na pomoč. če le so je bili ljudje vredni. stopil je z njim in mu sledil do velike hiše, ki je stala na robu vasi, v katero je zavil po končanem lovu. njegov sopotnik, volk, pa je tiho čakal med drevesi v neposredni bližini vasi. stopil je skozi gromozanska vrata in sledil moškemu v osrednji prostor hiše, kjer so bili zbrani sovaščani. "torej v čem tiči problem?" je postavil kar se da resno vprašanje in se zagledal v dekle, ki je izstopalo iz druščine. bilo je oblečeno v živo rdeč plašč in tudi barva njenih ustnic se je ujemala z barvo njenega prelepega plašča.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
ruby
blanchette, red riding hood

Messages : 203
Magic beans : 109
Reputation : 13

ObjavljaNaslov sporočila: Re: i'm gonna give all my secrets away   Sre Avg 01, 2012 9:24 am

around 1.100 words were writen for the huntsman and i know, i got rly into it haha, no need to write the post as long as mine :3

    bilo je jutro njenega osemnajstega rojstnega dneva, postala je polnoletna. pa ne da bi bilo to kaj prida v vasici, kjer je živela že celo življenje. že prej se je ponoči plazila od doma, po malem kradla od uličnih trgovcev, iz užitka lovila živali v gozdu, se spravljala v težave.. polnoletnost ji ni predstavljala večje svobode, kajti to si je po svojih potrebah priredila sama že leta nazaj. oboževala je dolgo spanje, toda nihče drug je ni zbujal raje kot peter. že popolnoma nabit z energijo in s širokim nasmeškom do ušes jo je zbudil z prepevanjem ob njenem oknu, splezal skozi, nanjo potresel nekaj snežink in njeno zanimanje dokončno privlekel s poljubom. »dobro jutro, slavljenka! nekaj imam zate,« jo je brez obotavljanja napadel ter iz žepa ponošenih, lovskih hlač, potegnil skromno pozlačeno zapestnico. blanchette oziroma red, pod tem nazivom jo je poznan sleheren prebivalec daleč naokrog, si je ob pogledu na majhno darilce z roko zakrila usta, da ne bi zakričala in zbudila babice. ta petra ni prenašala, saj ni videla kako bi lahko poskrbel za njeno malo vnučko. »oh, se hecaš? kje si to dobil? čudovita je!« navdušeno jo je zgrabila ter nastavila zapestje, da ji jo je temnolasec lahko pripel. nato se mu je navihano vrgla v objem in na njegove ustnice pritisnila strasten poljub. »to sem ti bila dolžna. sicer pa, veliko raje imam tvoje poljube kot petje,« se je nato hudomušno pošalila na račun njegovega posluha in že se je pod njegovimi prsti v smehu valjala po postelji, popolnoma nezmožna prenašati žgečkanje. toda njen smeh je bil nepogrešljiv in glasen, ustrezal je tudi njenemu značaju in tako ni minilo dolgo, preden je skozi vrata priparadirala razjarjena stara gospa, ki pa za svoja leta vendarle ni bila videti tako slabo. nekoč prava zapeljivka, jo je vnukinja običajno zbadala. »o bog, spet ta nepridiprav? draga moja rdeča kapica, mar ti ne bo nikoli jasno, da z njim ne boš ničesar dosegla? izgini iz moje hiše ti baraba!« s temi besedami se je s krpo že zapodila za mladeničem, ta pa se ji je v smehu izmaknil, red potegnil za roko in stekla sta ven iz ljubke koče, brez da bi se pretirano menila za babičino kričanje v ozadju. »rada te imam, babi! kmalu bom nazaj!« zasopla od mešanice teka in smeha sta se kmalu ustavila v skednju ter se vrgla naravnost v mehko seno. »tu, spomnil sem se pograbiti tvoj plašč,« je prvi spregovoril peter in kapuco živo rdeče barve poveznil prek temnolaskine glave. »čudovit je. tokrat ima vzorce, poglej!« je ta pripomnila, se zadovoljno našobila in se ovila v mehek material. že od malih nog, pravzaprav že odkar se je spomnila, je red za čisto vsak rojstni dan prejela dolg, rdeč plašč s kapuco. ravno zato se je je prijelo ime 'rdeča kapica'. včasih so se darila med sabo razlikovala, mogoče malenkost v kroju, vzorcih ali odtenku rdeče, toda osnova je bila vsakič enaka. in resnici na ljubo ji je ta dodatek čisto pristajal, z njim je v vsaki množici izstopala tako kot je izstopala s svojimi karakteristikami. sploh pa ji je babica sleherni dan ukazovala naj ga ima na sebi. že zato, da bi ji lahko nasprotovala, je red to zapoved velikokrat ignorirala. in čeprav je to svojo posebnost oboževala, se v noben plašč doslej ni poglobila dovolj, da bi lahko opazila majhne krvave madeže, ki so se pojavili vsakič, ko ga je zvečer nekje pozabila. tudi o tem, da je bil vsak kos blaga doslej uročen prav za njo, se ji ni niti sanjalo. uživala je na samem s svojim najljubšim moškim, ko se je nenadoma pričel oglašati vaški zvonec, kar je zmeraj naznanilo obvezen zbor vseh vaščanov. in zmeraj se je glavna tema vrtela okoli strašnega volka – ta je vsako noč nekoga umoril, za sabo pustil razdejanje in skratka vsem že nekaj časa grenil življenje. red je povlekla petra za roko in stekla iz skednja, proti množici, z velikim nasmeškom za vsakega mimoidočega in zmeraj z parimi lepimi besedami. nenazadnje jo je tok ljudi odnesel v krčmo, ki je bila nabito polna z radovednimi glavami in kot je bilo pričakovano, je tudi današnji zbor tuhtal le o enem. bilo je precej glasno, razvneto – lovcev so izgubili že ogromno, toda vedno se je ponovno našel kakšen možakar, dovolj pogumen da se zoperstavi volku. le da so ga videli le enkrat in nikoli več. in po pravici povedano, bi red najraje kar sama šla v lov za krvoločno živaljo, kajti tudi sama je imela v sebi dovolj jeze za vse umore, ki so se kdaj zgodili. rdeča je bila namreč tudi barva njenega temperamenta. z nedolžnimi očmi in videzom ljubke mladenke se je hitro zrinila v ospredje, močno grajenemu petru pa žal ni uspelo iz sebe iztisniti takšne karizme, moral se je zadovoljiti z mestom zadaj. rdeča kapica je ugledala neznanega, temnolasega lovca, ki niti ni bil videti kot da je bil iz vasi. pravzaprav ga je prepoznala, vsaj mislila je tako – o njemu so se širile govorice in zgodbice, da je bil vzgajan s strani volkov, da je vodil celotno volčje krdelo in še kup drugih, malo manj verjetnih nesmislov. opazila je njegovo strmenje in se mu nasmehnila. včasih se je morala paziti, kajti hitro je zašla v nevarne vode z drugimi mladeniči in normalno, petru to ni bilo po godu in seveda, bil je preveč trmast da bi ji nato verjel da ga resnično ljubi. toda konec koncev ob njej res ni bilo lahko biti jezen. red je napela ušesa in se hitro ujela v debato, očitno so izurjenega lovca iz divjine privlekli iz enakega razloga kot vse ostale. da se ponosno zoperstavi volku in nazadnje umre. saj ni bilo v njeni naravi biti negativna, toda to se je doslej preprosto zgodilo vsem. in mogoče je bil videti novinec malenkost drugačen, bolj poseben, toda po toliko razočaranjih je bilo težko verjeti. spregovoril je duhovnik ali karkoli je že bil, ki je trdil, da je bil nekoč priča volkovemu pokolu. toda trdil je tudi nekaj komaj verjetnega – da to ni bil le volk, temveč pošast. bilo jih je zelo malo, skoraj nič in bitje naj bi bilo volk na dveh nogah oziroma pol človek. volkodlak. »volkodlak je med nami. lahko je kdorkoli od vas. lahko je nekdo, ki je videti najbolj nedolžno in bi bil zadnji na spisku možnih morilcev.« njegove besede so hitro razburile množico, pričeli so obračati glavo in se ozirati na tiste najbolj očitne, po besedah možakarja, 'nedolžne'. red je pravzaprav šlo na smeh, toda situacija je bila preveč resna da bi se lahko kar smejala. sploh pa je komaj dopolnila osemnajst let, morala je dajati vsaj približen vtis resne, odgovorne mladenke, četudi so vsi vedeli da to še zdaleč ni bila.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
 

i'm gonna give all my secrets away

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
the shadowlands 1.0 :: ` ONCE UPON A TIME :: enchanted forest,-