Ljudje imajo prav, ko trdijo, da se svet vrti okrog denarja, da slednji odloča o vsem. Z denarjem pride vpliv, z vplivom pride pomembno ime, le to odpre nove poti, ki prinesejo nova poznanstva in ta te lahko bistveno preoblikujejo. Lahko te naredijo veličastnega ali te razbijejo. Ker sem se rodil na ulici, nisem imel ničesar v našteti verigi. Denar je bil omejen na tiste dneve, ko sem požrl svoj ponos in igral žeparja, moj vpliv je bil omejen na eno samcato sosesko, ime mojega pokojnega očeta je puhtelo po revščini in vzbujalo številne predsodke, poznanstva pa so bila sestavljena iz nekaj meni podobnih otrok ulice. Vendar denar ni bil tisto po čemer sem hlepel v zgodnjih otroških letih. Bogatašem nisem nikdar zavidal njihovih ogromnih hiš ali dragih oblačil, zavidal sem jim samo možnosti, ki so jim bile dane zaradi denarja in imena. Lahko so se podali v svet, lahko so študirali medicino ali se ukvarjali z umetnostjo. Ni se jim bilo potrebno iz dneva v dan ukvarjati s skrbjo, če bodo ponoči sploh imeli streho nad glavo. Imeli so možnost raziskovati vse okrog njih, iz sebe narediti nekaj še večjega. Lahko so brali brez slabe vesti, obiskovali univerzo. Zavidal sem jim znanje. Sčasoma sem obupal nad tem, da se klatim naokrog in žeparim – bilo je ponižujoče in bil sem boljši od tega. Z ostalimi berači nisem imel kaj dosti skupnega, naučil sem se brati in pisati, bil sem prekleto iznajdljiv in iz vsega izmolzti najboljše. Z laganjem za voljo doseganja ciljev nisem imel problemov. Tako sem se namenil spremeniti svojo prihodnost, namenil sem se postati nekaj več. Jehatha je bilo ime ženski, ki je prva podlegla mojemu malemu načrtu. Nekdo je ukradel njeno skrinjico z družinskim nakitom, predstavil sem se ji kot profesionalni vohun in izsledil reveža, ki se je okoristil. Začelo se je s tem malim delom, preprostim skorajda, danes sem že močno vpleten v mrežo podzemlja in služim denar na vse možne načine – z brskanjem za specifičnimi informacijami, s prevarantskimi zvijačami določenih ljudi, manjšimi krajami in podobno. Nakopal sem si kupe denarja, vendar ga nisem enostavno metal naokrog. Najel sem preprosto majhno stanovanje in tam me je pričakala ovojnica z zadnjo nalogo. V ovojnici so se nahajala navodila, naj odidem v Shadow Woodsu v Ameriki in me bodo tam kontaktirali naprej. Zapustiti iranski Teheran za Ameriko? Ni mi bilo potrebno reči dvakrat, karta je bila že priložena in tako sem odletel čez Evropo, čez lužo v sanjsko celino. Toda kontaktiral me ni nihče, jaz pa sem kar ostal tukaj. Na tem mestu bi bilo dobro, da povem, da mi je branje najverjetneje rešilo življenje. Na ulici so pismeni le redki in naučil sem se sam, zgolj zaradi moje presneto neverjetne trme. Nisem imel priložnosti brati visoke literature – Dickensa, Shakespeara, Dostojevskega ali kaj podobnega. Namesto tega sem bil primoran brati pravljice in ne glede na to, kako osladno se sliši, so pravljice bile tiste, ki so večkrat prižgale upanje na še tako temen dan. Zdele so se kot oddaljeni kraj fantazije, a vseeno povsem blizu, na dosegu roke, en korak stran. Blizu. In ob prihodu v Shadow Woods se mi je zdelo, da sem jim bližje kot kadarkoli poprej. Verjetno je krivo tukajšnje okolje s svojimi neverjetnimi gozdovi, divjimi rekami, travniki. Verjemite, tole je raj za nekoga, ki je prej živel v umazane jarku sredi Teherana. Upam, da nisem nor. Res upam. Ampak za tukajšnje ljudi se mi včasih zdi, da so naravnost priskakljali iz knjig, ki sem jih včasih bral. Ne gre se samo za to, da je moja čudovita soseda podobna Aurori, tudi iz njihovih življenjskih zgodb lahko potegnemo številne paralele s pravljicami. Vse odkar sem začel opažati te majhne detajle, mi kar ne grejo iz glave. Seveda sem začel vsem postavljati vsa možna vprašanja in vsak dan se mi zdi, da se počasi odmikam od realnosti in kot blazen iščem odgovore v ogromni bukvi, kjer so zapisane vse možne pravljice z vsega sveta. V preteklosti sem naredil nekaj sranja, možno je, da se mi zdaj vse vrača z obrestmi. Zato se oklepam še zadnje trohice razuma in poskušam iz vseh izluščiti smislo, priti temu do dna. Iz mesta nihče ne more oditi, sam ne moram oditi, vsi so srhljivo podobni pravljičnim junakom in čedalje bolj me muči izvor smaragdnega prstana, ki se nahaja na moji roki. Dragoceni kamen je bil v družinski lasti že nekaj generacij in je edini predmet, ki ga niti v še tako hudih časih ne bi prodal. Podoben prstan je imel tudi Aladin. Tudi on je bil z Bližnjega Vzhoda, se preživljal s tatvinami, se zaljubljal v napačna dekleta. Te dni je moja glava čista zmeda. Skušam se ohraniti na realnih tleh, da ne bi kdo opazil spremembe mojega vedenja. Še naprej ostajam Kai Nassar, temnolasec, ki se je na lepem prikazal v mestu in o katerem vedo samo to, da je živel v Iranu in da na trenutke postane kanček zmeden. V glavnem pa so me vsi brez problema sprejeli medse, kot da med njih tudi spadam. Po naravi sem zgovoren in družaben, delo me je naučilo, kako ravnati z vsemi možnimi ljudmi in na katere strune pritisniti. Navajen sem dobiti tisto kar hočem, kar se včasih morda izkaže za kanček arogantnosti. Če je vse skupaj pravljica ali ne, hočem da ima srečen konec. Po katastrofalnem začetku ga resnično potrebujem.