Moje ime je Anya. Nobenih srednjih imen in podobnega nakladanja. Pred 7-mimi leti me je nezavestno našla ženska srednjih let na železniški postaji. O mojih starših ali skrbnikih ni bilo duha ne sluha. Ko sem se prebudila se nisem spominjala ničesar iz mojega življenja. Od takrat naprej je moja skrbnica Emma. Zame je kot teta. Sem samotarka, brez prijateljev, ki jih nadomestim z mojo domišljijo. Nenehno sanjarim, pojem, plešem in igram. Obožujem pustolovščine. Emma je kmalu po mojem prihodu ugotovila, da imam talent za igralstvo in me včlanila v gledališki klub. Gledališče. Obožujem ta kraj. Tam si lahko ustvarim novo identiteto, življenje ipd. Torej, moji najstarejši spomini so stari 7 let in vsi se navezujejo na mestece Shadow Woods. Sem iskrena in zelo nezaupljiva najstnica, ki se izogiba družbi. Toda vseeno rada izrečem vljudno besedo mimoidočim in upam, da bom nekoč našla osebo, ki bo zapolnila praznino v meni. Že kot majhno dekletce, no, če bi tako še lahko poimenovali 10-letnico, sem nenehno zahajala v težave. Za to krivim moj pustolovski duh. Nekoč sem celo ulovila miš in jo nastavila na Emmino posteljo. Ko jo je ta zagledala, je čisto ponorela in po nesreči prevrgla mizo, na kateri je bila dišeča sveča. Preproga in zavese so se vnele in hitro so prišli gasilci. Kasneje je Emma seveda ugotovila, da sem jaz nastavila miš in povzročila vso zmešnjavo. Bila je zelo razočarana, a jaz je ne morem kriviti. Res sem bila jaz kriva. Za tem neljubim pripetljajem me je Emma poskušala imeti ves čas na očeh, a tako divjega otroka je težko ukrotiti in tako so se predstave ponavljale. Sem otročja za moja leta in nenehno živim v svojem svetu. Veliko zahajam tudi v naravo, ki je tako zelo čudovita. Obožujem živali in se počutim povezana z njimi. Veliko časa preživim tudi za knjigami. Imam zelo smešen ruski naglas. Mogoče je, da sem bila rojena v Evropi. Kaj pa vem. Toda meni je všeč. Trenutno prepričujem Emmo, da mi dovoli lastno stanovanje, saj vem, da sanja o manjši hiški, ki bi jo imela zase in ji nočem več biti v breme. Zaradi sanj o igralski karieri bi rada za pustila naše mestece, toda nekaj me enostavno vleče nazaj in ga ne morem zapustiti. Zaradi ljubezni do živali sem prostovoljka v mestnem živalskem zavetišču. Morda pa bom vendarle našla pot do uspešne prihodnosti. Bomo videli. Še vedno upam, in kar je najpomembnejše; sanjam.