Ime mi je Emma. Emma Barbara, natančneje. Ko sem bila stara deset let, sem bila posvojena. Od takrat naprej sem živela pri starejši gospe, ki mi je bila kot babica. Nihče me ni iskal, ko sem sama tavala naokoli. Nihče me ni pogrešal. Tako je tudi zdaj. Mojo novo skrbnico sem poimenovala Babica. Seveda, se velikokomu zdi neumno, da jo tako kličem, vendar Babice nikakor nisem mogla klicati po njenemu imenu. Zelo rada si poiščem prijatelje, ki jih trenutno nimam. No, razen Babice. Ta je napisala kar nekaj knjig. Ko pa je Emma opazovala, kako je Babica pisala pustolovsko knjigo, se je odločila, da bo njena vzornica. V roke je vzela list papirja in napisala nekaj besed, čisto na rahlo. Napisala je svojo fantazijsko knjigo. Ni bila preveč dolga, vendar krajši roman. Vedela sem, da to pomeni, da imam dar za pisanje. Od takrat naprej imam polno sobo papirja, knjig in črnila s peresom. Lahko se zazdi malo čudno, vendar obožujem pisanje, kateremu se več ne morem upreti. Včasih delam kje v gostilnah, da nama z Babico prislužim nekaj denarja zraven. Zelo rada pomagam v zavetišču za živali, kjer sem rešila že več življen in jih še bom. Nikoli nisem storila kaj slabega, saj slabo ni dobro, vedno se vse povrne. Imam svoj amulet, s katerim sem vedno v upanju, da se bo nekaj dobrega zgodilo. Menda je bil amuletin mamin in očetov. Naj bi mi ga podarila ob rojstvu. Vendar, kaj pa vem. Samo to, da sta mi ob strani, kdorkoli že sta. Imam tudi svojo miško in zajca, ki ju že od malega prenašam s sabo. Zajec je bel, snežno bel, miška pa čokoladno rjava. Mislim, da se lahko sporazumevam z živalmi. Prav tako sem pred kratkim rešila majhno, sivo mucko, katere lise me spominjajo na modro barvo. Zdi se mi srečna, ker je nekoga našla. Nekoga, ki jo ima rad. Zelo rada zahajam v knjižnico.