bilo je jutro njenega osemnajstega rojstnega dneva, postala je polnoletna. pa ne da bi bilo to kaj prida v vasici, kjer je živela že celo življenje. že prej se je ponoči plazila od doma, po malem kradla od uličnih trgovcev, iz užitka lovila živali v gozdu, se spravljala v težave.. polnoletnost ji ni predstavljala večje svobode, kajti to si je po svojih potrebah priredila sama že leta nazaj. oboževala je dolgo spanje, toda nihče drug je ni zbujal raje kot peter. že popolnoma nabit z energijo in s širokim nasmeškom do ušes jo je zbudil z prepevanjem ob njenem oknu, splezal skozi, nanjo potresel nekaj snežink in njeno zanimanje dokončno privlekel s poljubom. »dobro jutro, slavljenka! nekaj imam zate,« jo je brez obotavljanja napadel ter iz žepa ponošenih, lovskih hlač, potegnil skromno pozlačeno zapestnico. blanchette oziroma red, pod tem nazivom jo je poznan sleheren prebivalec daleč naokrog, si je ob pogledu na majhno darilce z roko zakrila usta, da ne bi zakričala in zbudila babice. ta petra ni prenašala, saj ni videla kako bi lahko poskrbel za njeno malo vnučko. »oh, se hecaš? kje si to dobil? čudovita je!« navdušeno jo je zgrabila ter nastavila zapestje, da ji jo je temnolasec lahko pripel. nato se mu je navihano vrgla v objem in na njegove ustnice pritisnila strasten poljub. »to sem ti bila dolžna. sicer pa, veliko raje imam tvoje poljube kot petje,« se je nato hudomušno pošalila na račun njegovega posluha in že se je pod njegovimi prsti v smehu valjala po postelji, popolnoma nezmožna prenašati žgečkanje. toda njen smeh je bil nepogrešljiv in glasen, ustrezal je tudi njenemu značaju in tako ni minilo dolgo, preden je skozi vrata priparadirala razjarjena stara gospa, ki pa za svoja leta vendarle ni bila videti tako slabo. nekoč prava zapeljivka, jo je vnukinja običajno zbadala. »o bog, spet ta nepridiprav? draga moja rdeča kapica, mar ti ne bo nikoli jasno, da z njim ne boš ničesar dosegla? izgini iz moje hiše ti baraba!« s temi besedami se je s krpo že zapodila za mladeničem, ta pa se ji je v smehu izmaknil, red potegnil za roko in stekla sta ven iz ljubke koče, brez da bi se pretirano menila za babičino kričanje v ozadju. »rada te imam, babi! kmalu bom nazaj!« zasopla od mešanice teka in smeha sta se kmalu ustavila v skednju ter se vrgla naravnost v mehko seno. »tu, spomnil sem se pograbiti tvoj plašč,« je prvi spregovoril peter in kapuco živo rdeče barve poveznil prek temnolaskine glave. »čudovit je. tokrat ima vzorce, poglej!« je ta pripomnila, se zadovoljno našobila in se ovila v mehek material. že od malih nog, pravzaprav že odkar se je spomnila, je red za čisto vsak rojstni dan prejela dolg, rdeč plašč s kapuco. ravno zato se je je prijelo ime 'rdeča kapica'. včasih so se darila med sabo razlikovala, mogoče malenkost v kroju, vzorcih ali odtenku rdeče, toda osnova je bila vsakič enaka. in resnici na ljubo ji je ta dodatek čisto pristajal, z njim je v vsaki množici izstopala tako kot je izstopala s svojimi karakteristikami. sploh pa ji je babica sleherni dan ukazovala naj ga ima na sebi. že zato, da bi ji lahko nasprotovala, je red to zapoved velikokrat ignorirala. in čeprav je to svojo posebnost oboževala, se v noben plašč doslej ni poglobila dovolj, da bi lahko opazila majhne krvave madeže, ki so se pojavili vsakič, ko ga je zvečer nekje pozabila. tudi o tem, da je bil vsak kos blaga doslej uročen prav za njo, se ji ni niti sanjalo. uživala je na samem s svojim najljubšim moškim, ko se je nenadoma pričel oglašati vaški zvonec, kar je zmeraj naznanilo obvezen zbor vseh vaščanov. in zmeraj se je glavna tema vrtela okoli strašnega volka – ta je vsako noč nekoga umoril, za sabo pustil razdejanje in skratka vsem že nekaj časa grenil življenje. red je povlekla petra za roko in stekla iz skednja, proti množici, z velikim nasmeškom za vsakega mimoidočega in zmeraj z parimi lepimi besedami. nenazadnje jo je tok ljudi odnesel v krčmo, ki je bila nabito polna z radovednimi glavami in kot je bilo pričakovano, je tudi današnji zbor tuhtal le o enem. bilo je precej glasno, razvneto – lovcev so izgubili že ogromno, toda vedno se je ponovno našel kakšen možakar, dovolj pogumen da se zoperstavi volku. le da so ga videli le enkrat in nikoli več. in po pravici povedano, bi red najraje kar sama šla v lov za krvoločno živaljo, kajti tudi sama je imela v sebi dovolj jeze za vse umore, ki so se kdaj zgodili. rdeča je bila namreč tudi barva njenega temperamenta. z nedolžnimi očmi in videzom ljubke mladenke se je hitro zrinila v ospredje, močno grajenemu petru pa žal ni uspelo iz sebe iztisniti takšne karizme, moral se je zadovoljiti z mestom zadaj. rdeča kapica je ugledala neznanega, temnolasega lovca, ki niti ni bil videti kot da je bil iz vasi. pravzaprav ga je prepoznala, vsaj mislila je tako – o njemu so se širile govorice in zgodbice, da je bil vzgajan s strani volkov, da je vodil celotno volčje krdelo in še kup drugih, malo manj verjetnih nesmislov. opazila je njegovo strmenje in se mu nasmehnila. včasih se je morala paziti, kajti hitro je zašla v nevarne vode z drugimi mladeniči in normalno, petru to ni bilo po godu in seveda, bil je preveč trmast da bi ji nato verjel da ga resnično ljubi. toda konec koncev ob njej res ni bilo lahko biti jezen. red je napela ušesa in se hitro ujela v debato, očitno so izurjenega lovca iz divjine privlekli iz enakega razloga kot vse ostale. da se ponosno zoperstavi volku in nazadnje umre. saj ni bilo v njeni naravi biti negativna, toda to se je doslej preprosto zgodilo vsem. in mogoče je bil videti novinec malenkost drugačen, bolj poseben, toda po toliko razočaranjih je bilo težko verjeti. spregovoril je duhovnik ali karkoli je že bil, ki je trdil, da je bil nekoč priča volkovemu pokolu. toda trdil je tudi nekaj komaj verjetnega – da to ni bil le volk, temveč pošast. bilo jih je zelo malo, skoraj nič in bitje naj bi bilo volk na dveh nogah oziroma pol človek. volkodlak. »volkodlak je med nami. lahko je kdorkoli od vas. lahko je nekdo, ki je videti najbolj nedolžno in bi bil zadnji na spisku možnih morilcev.« njegove besede so hitro razburile množico, pričeli so obračati glavo in se ozirati na tiste najbolj očitne, po besedah možakarja, 'nedolžne'. red je pravzaprav šlo na smeh, toda situacija je bila preveč resna da bi se lahko kar smejala. sploh pa je komaj dopolnila osemnajst let, morala je dajati vsaj približen vtis resne, odgovorne mladenke, četudi so vsi vedeli da to še zdaleč ni bila.