»včasih se sprašujem, zakaj se nekateri ljudje tako boleče hitro navežemo na tiste, ki so nam blizu. sliši se lepo, saj se potem z njimi toliko bolj razumemo, toda v resnici je vse prej kot to – kajti v sebi ves čas veš, da ne bodo trajali večno, pa tudi sam jih ne boš zanimal do konca življenja, razen v redkih primerih. toda kljub temu védenju, ki je vedno nekje v kotičku podzavesti, se ne moreš odtrgati od njih – govoriš si, da saj bodo živeli še veliko časa, nenazadnje je pred njimi še četrtina/polovica/skoraj vse življenje (izberi količino glede na leta te osebe oziroma oseb). tebi se vendar ne more zgoditi, da bi ljubljena oseba umrla v prometni, strelski ali športni nesreči, kaj šele da bi imela bolezen, za katero ti ne bi vedel. in najhuje pri tem je, da če se pri eni bližnji osebi nič od tega ne uresniči in živi mirno življenje ter umre pri visoki starosti, zaradi kapi ali česa podobnega, ti vlije pogum. toda ta potem hitro izgine, ko se pri drugi osebi, ki ti je po možnosti še bližje kot prva, uresniči. to te stre, in kljub temu da si svojo zunanjo podobo zopet sestaviš ter jo zlepiš, še trdnejšo kot prej, v sebi nisi nikoli več cel. le da tega nočeš priznati.
pozdravljeni, moje ime je kayleigh in pišem se rogers. od kar pomnim živim v shadow woodsu, majhnem mestecu nedaleč od detroita, v zvezdni državi michigan. imela sem težko otroštvo, ne samo zaradi mamine smrti, temveč tudi zato, ker sem od malega pomagala očetu v naši ribarnici, kar se nikakor ni končalo, ko sem šla v šolo. po pouku, ko so vsi uživali zunaj in imeli ure in ure prostega časa, sem se jaz odpravila direktno v smrad, ki potem še cel naslednji dan ni izginil, kljub čistim oblačilom in dveurni kopeli prejšnji zvečer. zaradi tega sem si prislužila vzdevek 'riba' ki je včasih je dobil še pridevnik 'smrdeča'. marsikdaj sem zaradi tega prejokala cele noči in potem v šolo hodila z ogromnimi podočnjaki, kar je seveda le še pripomoglo k večjemu zafrkavanju. vendar sem vedela, koliko očetu pomeni moja pomoč in sčasoma sem se obdala z železnim oklepom, od katerega so se odbijali grdi vzdevki, posmehljiva vprašanja in še vse drugo, kar so govorili o meni. že se je zdelo, da bo šlo življenje naprej in bila sem vedno večkrat dobre volje, na vprašanja sem se odzvala z vprašanji in začela sem si izmišljati grde vzdevke za tiste, ki so se mi posmehovali (se pravi bolj ali manj vse). a potem sem nekega dne – stara sem bila osem let – prišla domov, v prazno hišo. prestrašena, ker se to ni še nikoli zgodilo, sem začela oprezati za kakršnimkoli listkom, ki bi pojasnjeval odsotnost tako mame kot očeta, in kmalu sem ga našla. na njem je z majavo pisavo pisalo:

šel sem v bolnišnico, ker je tvoja mama
hudo zbolela. ne boj se, vse bo še dobro.
tvoj oče

kljub tistemu »vse bo še dobro« pa sem dobro vedela, da nič več ne bo dobro. slutila sem, da se je tisti dan naše življenje usodno zasukalo, mamina pot je šla v drugo smer, proti nebu. takrat tega še nisem razumela, toda zdaj razumem, še preveč dobro – imela je raka. ko je mama že umrla, sem ga slišala, ko se je pogovarjal s prijatelji, ki so prišli izrazit sožalje, in vedno je kot vzrok smrti navedel raka. iz neznanega razloga sem mu zamolčala, da vem, zakaj je umrla, čeprav bi mu lahko povedala. toda vedela sem, da ni bil še pripravljen govoriti o tem, zato ga res nisem hotela moriti. sama sem ponoči ihtela v blazino na moji postelji – veliko noči sem preživela tako. toda po nekaj tednih mi je zmanjkalo solz, kadarkoli sem se spomnila na mamo, sem lahko le žalostno gledala v zrak. z očetom sva se zopet zbližala, povezana še bolj kot prej. bila sva odličen tim, vedno sem mu pomagala v ribarnici, le da mi moji sošolci tega nikoli več niso oponašali. z odliko sem končala osnovno šolo ter gimnazijo, in ne, ne študiram. sicer sem prepričana, da enkrat v prihodnosti bom – najbolj me zanima psihologija ali medicina – toda za zdaj še ne. zadovoljna sem z delom v očetovi ribarnici, kajti gre nama zelo dobro, poleg tega pa sem tam spoznala tudi nekoga, ki mi je prvi trenutek, ko sem ga pogledala ukradel srce. ne vem kdo je, niti kje živi, kaj šele koliko je star in podobno. ničesar ne vem o njem, in on o meni ve veliko stvari, ki so pač dobro znane. toda odločena sem, da bom izvedela, kdo je, tudi če vem, da pri njem nimam niti najmanjše možnosti.
no, tako. to bi bilo v grobem moje življenje, mene samo boste pa morali še spoznati – rečem vam le to, da svojo strtost zelo dobro prikrivam pod senco živahne, igrive punce, ki je bila prisiljena odrasti prej kot njeni vrstniki, a se zaradi tega ne sekira. see you!«