nisem povprečno dekle, oče je vedno rad govoril da bom nekoč v tem majhnem norem svetu še kamne premikala in takrat sem ga le gledala s svojimi očmi in se spraševala ali ima prav ali mi to govori, ker je moj oče. in še dandanes ne vem ali je govoril resnico ali le kup trapastih zgodb, katere mi je vedno rad pripovedoval. zaradi njega sem skorajda verjela vse, kar je in ni obstajalo na tem svetu. zaradi njega sem vedno verjela, da sem nekaj več kot le mlado dekle iz majhnega mesta. precej trapasto od mene, toda to so bile moje sanje medtem, ko sem sedela v velikem udobnem naslonjaču očeta in listala po papirjih, katerim še leta nastanka nisi mogel določiti. še se spominjam velike knjižnice očeta, kamor je me spuščal in mi prepustil svoj naslonjač, češ da bo nekoč res popolnoma moj. in to so bile moje sanje. podedovati vso tisto pravljico, ki se je vrstila tam notri. veste, knjižnica zame ni bila tisto kar bi bila za vas, ko bi vstopili notri. zame je bila pravljičen svet in pobeg od realnosti. po ure in ure sem sedela tam notri, v rjavem usnjenem naslonjaču in prebirala knjigo za knjigo, ter srkala zeleni čaj. tako je potekalo moje otroštvo. medtem, ko so drugi tekali gor in dol sem se sama zatopila v branje in komaj da ste me videli stopati kje drugje po hiši. odrasla sem v tisti sobici polni knjig, žalostno in resnično. to je edini spomin na otroštvo skupaj z mojim očetom. mame nisem poznala, nikoli ni bila del mojega otroštva. oče je rad govoril, da sem tako posebna da mame nimam ampak da so majhni angelčki tisti,ki skrbijo zame. očitno pa je bilo to, da mi le ni hotel povedati da je mama umrla ob rojstvu in sam je bil poseben tip človeka, ki je rad pustil domišljiji prosto pot in resničnost zatrl, češ da je monotona in kruta za ta svet. mogoče je imel po eni strani prav in je bolje tako, da verjameš v nekaj kar ni resnično, kot pa da gledaš svet z realnim pogledom in vidiš kako zelo slab in beden je.

tukaj pa se časovni stroj ustavi, ročka se premakne nekaj let v prihodnost in majhnega dekleta ni več. zdaj je le še dekle, katerega oče je izginil neznano kam. nekega jutra sem se preprosto prebudila, odšla do knjižnice, da bi mu odnesla jutranjo kavo in njegov stran je bil prazen v meni pa se je prebudil občutek strahu in osamljenosti. spomnim se samo kako mi je skodelica padla iz rok, se razlila po knjigi na tleh in kakor, da mi ne bi bilo mar sem stekla iz sobe in preiskala celotno hišo- neuspešno. očeta ni bilo in ostala sem popolnoma sama. hiša je bila prevelika, da bi sama lahko živela v njej, zato sem jo prodala nekemu skoraj poročenemu paru. obetala sta veliko in za bodočo družino, sta hišo potrebovala bolj kot jaz. z denarjem pa sem si priskrbela prikupno stanovanje, vanj spravila vse najljubše knjige in poskušala zaživeti samostojno življenje. sicer ni bilo lahko, nobena domišljija ali realnost mi ni pomagala. bila sem kakor izgubljena ovca, ki se ni zavedala kako zelo težko je odrasti pri osemnajstih in ostati brez podpore domačih. včasih sem jezna, ker je oče odšel včasih pa ga preprosto samo pogrešam in bi naredila vse, da se vrne nazaj. a se ne bo, tako mi pravi moje srce. moje, ubogo osamljeno srce. zaposlila sem se v majhni kavarnici, delam ure in ure potem pa se vrnem domov v osamljeno stanovanje. edino, kar me še nekako drži pokonci je knjižnica v bližini kamor rada zahajam, ko so dnevi pusti in razočarani. tam me vedno čaka znan obraz, njegov obraz. sprva sem se ga bala, bil je drugačen od moških katere sem spoznala potem pa sem ugotovila, moja domišljija je to ugotovila, da je drugačen. in da je v njemu nekaj več, kot pa vidijo le drugi ljudje, s svojimi stereotipnimi pogledi. njegova družba pomirja in daje novo vero, svetu pokaže neko drugo plat mene.

sama o sebi težko govorim, če sem natančna sploh ne govorim. tisto malo ljudi okoli mene pa bi rekli nekaj takega : tiana je posebna oseba malce družbeno nerodna, ampak še vedno prikupna s svojo čudno naravo in nepopustljivostjo. v kar se zapiči pri tem ne odneha. je predvsem trmasto bitje, ki ne obožuje vsakdanjih rutin. rada vidi, da jo življenje presenečena, da jo presenečajo ljudi in naredijo svet veliko bolj barvit. hrepeni po avanturah in po čarih sveta, po drugačnosti in izstopanju. včasih je preveč naivna, pusti da jo domišljija zanese in s težavo vidi v ljudeh tisto kar so v resnici, medtem ko ima v glavi neko svojo predstavo. mogoče je prav zaradi tega velikokrat prizadeta, a se ne preda. tiana ne pozna te besede, ampak dvigne glavo in nadaljuje svojo pot. tiana je dobrega srca, čeprav se zna včasih izgubiti v svojem svetu sanj in ne vidi resničnosti, ter je noče. raje bo držala glavo dol in še naprej delala kavo namesto, da bi sledila svojim sanjam- da bi postala pisateljica. to je njena napaka, ne ve koliko je sposobna in ne vidi koliko tega lahko ponudi svetu. poleg tega pa zna biti precej nepremišljena in odrezava, ko jo enkrat spraviš na rob. vseeno pa ni dekle, ki bi te spravilo na kolena ampak je dekle, ki bo samo šlo na kolena za dobro ostalih. časa zase nikoli nima in v tem času je niti nisem videl, da bi se potrudila za kakšno zvezo. je sramežljiva, pred moškimi se hitro zapre čeprav ni taka. to je preprosto tiana.

nisem popolna, nikoli nisem bila in nikoli ne bom. sem dekle ujeto v tem majhnem mestecu, ki bo živelo svoje življenje in zatrlo sanje iz katerih ne bo nič. šopi papirja, ne videnih romanov bodo le moja skrivnost in moje sanje, vendar ne del tega sveta. bojim se, bojim se biti zavrnjena in strta s svojimi upi o tem, da imam talent. tako kot se bojim upati, da je oče živ in da se ni z njim zgodilo enako kot se je z mojo mamo.