there is around six houndred words for the beautiful diamond and kayleigh is wearing this.

presneto zelo je potrebovala sprostitev. zadnje dni je delala dvojno, saj je oče dobil veliko pošiljko svežih rib, potrebnih pregleda, preden gredo v prodajo. na srečo je včeraj končal, tako da ima danes ribarnico on na skrbi od jutra do večera. nikakor mu ni zavidala, je pa cenila to, da je celoten dan prevzel na svoja ramena, kajti bila je sobota - to pomeni, da bo prometa veliko. kljub veliki skušnjavi, ki se ji je v mislih pojavila ob dejstvu, da tat njenega srca po navadi pride po ribe v soboto, se je nameravala odpraviti v gozd izven mesta. res si je zelo želela spet videti neznanca, o katerem sanjari že veliko časa, toda utrujen izraz na njenem obrazu je jasno kazal, da je potrebna predvsem počitka v naravi, ki jo je vedno napolnila z novo energijo. prepričana je bila, da ji bo več kot koristilo, torej ni preveč omahovala temveč se je iz kuhinje zvlekla v majhno sobo, njen in očetov brlog. skeptično se je zazrla v majhno garderobno omaro, ki je dobesedno pokala po šivih od prevelike količine oblačil v njej. s pogledom se je sprehodila po vseh poličkah in drogu za obešanje, mimogrede odprla nekaj predalov ter se na zadnje zadovoljno nasmehnila. čez približno dve minuti se je prikazala v ribarnici, kjer jo je pozdravil njen dobrovoljni oče iskrečih se oči. med smehom je zamrmral pikro pripombo, ki je letela na njen videz, toda kay je bilo jasno, da ne misli resno. "očka, odrasti že enkrat!" je zmajala z glavo nad colinovim obnašanjem. seveda ji ni ostal dolžan, kot vedno. "in kdo mi to pravi? glej ga zlomka, pa ne ravno najbolj nagajivo dekle v shadow woodsu?" se je narejeno začudil, takoj nato pa prasnil v smeh, ki je bolj ali manj pokvaril njegovo masko. rdečelaska je še enkrat zmajala z glavo, svojemu očetu namenila bežen poljub ter še zadnjič preden je prestopila prag trgovinice, zaklicala: "v gozd grem - ne pričakuj me pred peto popoldne!" nato je dobre volje odšla v smeri shadow woodskega gozda.

nedolgo zatem se je znašla na robu velikega, svetlega gozda v katerega je tako rada zahajala. globoko je vdihnila domači vonj po sveži podrasti in takoj zaznala brenčanje žuželk, ki so se odločile za postanek med visokimi drevesi. s pogledom je zaobjela vse - živo zelene liste, ki so v notranjosti ustvarjali toplo zelenkasto svetlobo, vitka debla in gibke veje dreves, ki so se šumeče zibala v lahni sapici, ptičke, ki so vsake toliko zamenjali svojo razgledno točko, tla, pokrita z zeleno travo in drugimi rastlinami, ki so se prav tako lahkotno upogibale. če bi imela vsaj kanček talenta za ustvarjanje, bi imela zdaj v rokah čopič in pred sabo platno, ali pa papir, ob katerem bi ležal dobro ošiljen svinčnik. vsak umetnik bi v takšnem prizoru našel mnogo navdiha, v to je bila prepričana. pogled je končno odtrgala s pravljičnega prizora ter se odpravila v notranjost, kjer jo je v objem sprejela toplota, kot te lahko samo v shadow woodskem gozdu. nedaleč od kraja, kjer je vstopila vanj, se je nahajala (ena izmed mnogih) majhna jasa, osvetljena s svetlobo sonca, ki je tistega dne sijalo na vso moč. sesedla se je pod mlad hrast ter se hvaležno naslonila na njegovo gladko deblo. oči so se ji kar same zaprle in uživala je v božanju tople sapice, ki je vsake toliko zavela čez jaso. tako zatopljena je bila v svojih čutih, da bi skoraj preslišala šum trave, ki se upogiba pod težo človeškega telesa. toda vendarle ji ni ušlo, tako da je hitro odprla oči ter se obrnila na svojo desno, kjer je sklepala, da je vsiljivec. zagledala se je v obraz izredno lepih potez, blede polti in rdečkastih lic. dekle jo je spomnilo na porcelanasto pučko, ni se mogla znebiti občutka, da je nekako odmaknjena od dogajanja. toda kljub temu se je zbrala in jo ogovorila: "kayleigh rogers. in ti?" v običajnem primeru bi neznanki ponudila dlan, toda tokrat jo je nekaj zadržalo - nekaj nezanenga.

naslonjena je bila na steno in opazovala moškega na drugi strani ceste. velika hiša, bazen, bmw – tako bi ga lahko v tistem trenutku najbolje opisala. poleg vsega tega pa ni deloval veliko starejši od nje in še na prvi pogled je bilo vidno, da je v redni obiskovalec fitnesa. popoln ulov, bi se mu lahko reklo. diamond je oboževala svoje umazane igrice, ki se jih je šla na skrivaj, medtem ko jo je celo mesto imelo za pridno, zadržano in popolnoma nedolžno. o ne, kje pa, diamond je bila daleč od tega. rada se je igrala z moškimi – še posebej s takšnimi, ki so že na prvi pogled dajali vedeti, da njihova denarnica ni tanka in da je zanje čisto vsakdanja stvar, če kupijo hotel nekje sredi las vegasa ali kaj podobnega. ja, take je še posebej oboževala. njen videz nedolžnega dekleta pa ji je pri tem le pomagal. bila je namreč videti nekaj let mlajša, morda res nedolžna ali celo pridna in zadržana, vseeno pa naravnost čudovita in če se je čisto malo potrudila tudi blazno seksi. to je bilo vse, kar so njeni bogati »prijatelji« sploh pričakovali. nenazadnje pa jih sploh ni bilo težko najdi in dobiti - le šla je v kakšen ugleden in drag bar ter tam spoznala nesramno bogatega in postavnega, le v primeru, če je imela srečo, tipa, nato pri njem doma preživela noč, naslednji dan, ko njenega nočnega prijatelja ni bilo doma, pa je malo preiskala njegovo stanovanje, ukradla kakšno chanelovo torbico, ki jo je pri njem že pred njo pozabila druga kurba, ali pa le plavala v bazenu in se večkrat tudi slikala, da so ji potem njeni facebook prijatelji zavidali. ja, to je bilo njeno življenje – skoraj popolno, kajne? diamond nikoli ne bi mogla trditi, da je bilo to življenje, ki si ga je od nekdaj želela, je bilo pa vsaj razkošno in glamurozno, pa čeprav le za tistih nekaj ur užitka. opazila je, da jo je tip na drugi strani ceste opazoval in čutila je lahko, da si je želi. njegov prihod proti njej je to le še potrdil, ampak ne, tokrat ni bila razpoložena za zabavo, hotela je le oditi v svoje najemniško stanovanje, račun za katerega je še vedno potoval naravnost v new york k njenemu očetu, in se naspati. zapeljivo je namenila pogled neznancu, ki je zdaj že prečkal cesto in pri tem ni opazil jeznega voznika, ki je počasi izgubljal potrpljenje, saj si je moški pri hoji očitno vzel čas in hodil... hm, pač tako, da je bilo to videti blazno seksi. še preden je prišel do nje je tudi sama začela hoditi, vendar ne proti njemu, temveč v drugo smer – proti gozdu. pravzaprav se je komaj med hojo začela spraševati, zakaj za vraga se ni napotila v stanovanje, vendar pa je bilo konec koncev vseeno – v gozdu se je namreč počutila popolnoma domače. tam namreč skoraj nikoli ni bilo nikogar drugega razen živali, dreves in drugih rastlin in če ne bi bila neverna bi verjela, da tako izgledajo nebesa, čisto zares. hodila je počasi in se sama pri sebi smehljala tipu, ki ga je počasi puščala za seboj, tipu, ki je najverjetneje izpadel največji bedak, saj ga do zdaj po vsej verjetnosti še nobeno dekle ni zavrnilo. vse je enkrat prvič. ko je po nekajminutni hoji prispela do njene priljubljene jase, kjer je pogosto preživljala prosti čas, pa je naenkrat vsa presenečena obstala. ob hrastu, kjer je ponavadi iskala senco, je bila namreč naslovnjena rdečelaska. ponavadi ljudje niso sem niti zahajali, kaj je torej tukaj počelo to dekle, ki je bilo za povrh še simpatično in na prvi pogled... prijetno? ni posvetila veliko časa razglabljanju o nenavadnem dogodku, ki nenazadnje sploh ni bil tako zelo nenavaden kot se je zdel njej, temveč je stopila proti njej, dovolj blizu, da bi skoraj že lahko zavohala vonj parfuma, ki ga uporabjla. bila je prikupna, drobna in... hm, bila ji je všeč. večina žensk iz mesta se ji je raje izogibala, saj so zdaj že vsi vedeli, da je diamond bi in posledično razmerja z žensko ni imela že kar nekaj let. je bilo morda možno, da bi bila kayleigh rogers, kot se ji je ravnokar predstavila, njena naslednja žrtev? zapeljivo se ji je nasmehnila in se nato še sama predstavila: »diamond bond, me veseli.« predse je stegnila dlan in se še vedno smehljala, medtem, ko je čakala, da ji bi tudi kay ponudila dlan. ampak bilo je videti, da nima tega namena, zato je tudi sama roko spustila ob telo, se še malo bolj nasmehnila ter za nekaj trenutkov zaprla oči in brezbrižno rekla: »kakorkoli.« ni se počutila neprijetno, ravno nasprotno – nekaj je bilo na neznanki, da se je ravno zaradi nje počutila enkratno.

there is around seven houndred words for the awesome diamond and kayleigh is wearing this.

občutek je imela, da sta obe z nenavadno lepim dekletom vsaka zase prepričani, da je jasa neke vrste skrivni kraj, za katerega ve samo sama. to se velikokrat zgodi pri ljudeh, ki si zaželijo samote in si poiščejo kakšen znan kotiček, ki pač ni obljuden in ga avtomatično označijo za svojega, potem pa se jezijo ko nekdo drug vdere na 'njihov teritorij'. toda dejstvo je, da nič v naravi nima lastnika. res je, da ima mnogo ljudi v lasti gozdove, jezera, polja, karkoli, toda to, da so to plačali še ne pomeni, da je res njihovo. in živali ter rastline tega ne vedo, vedno se bodo obnašale kakor bo njim po volji in prav malo jim bo mar kaj si o tem mislijo domnevni 'lastniki' gozda ali česarkoli že. bilo je grozno, da so se nekateri nenehoma tožarili preprosto zato, ker je nekdo stopil v zasebni gozd – tisti veleposestniki so pač prepričani, da se nečemu že na daleč pozna, da je njihovo, čeprav je resnica daleč od tega; večina se jih ne potrudi postaviti niti kakšne table z napisom zasebna last. čeprav bi v današnjem svetu najverjetneje mnogim pomenila toliko kot nič.
iz sanjarjenja, ki se mu je – zopet – predala, jo je zbudilo dekle ob njej, ki se je predstavilo kot diamond bond. »mm, lepo ime, diamond…« je ne preveč zainteresirano zamomljala kay ter se na deblu namestila nekoliko bolj udobno. s kotičkom očesa je še predobro videla roko, ki ji jo je ponudila sogovornica, toda kot že prej, jo je tudi sedaj nekaj zadržalo, tako da sta obe njeni roki še naprej nedolžno počivali na trebuhu. vsi ti občutki so bili tako… čudaški. čutila je klice antipatije, ki je zelo očitno letela na diamond poleg nje, toda to je bilo njej neznanka. še nikoli se ni ob kakšnem človeku počutila tako… no, hladno. po navadi ni mogla biti hladna, tudi če je hotela – lahko je bila nesramna, jezikava, trmasta, besna, a hladna nikoli. vse je enkrat prvič, je grenko pomislila ter se zazrla v zgornji del svojih nog, visoko skrčenih, da ne bi zdrsnila z debla. »kdaj pa si prišla v shadow woods? zdi se mi, da te še nisem videla.« pravzaprav se ji ni zdelo, temveč je preprosto vedela. na videz je je namreč poznala večino someščanov in tako ljubek obraz, kot ga je imela diamond bi se ji prav gotovo močno vtisnil v spomin. v šoli namreč ni zaman veljala za dekle z odličnim fotografskim spominom, kar je mnogokrat s pridom izkoriščala. to pomeni, da si je v spomin vtisnila razloženo snov, ki je ni najbolj razumela in potem je pri testih enostavno preletela 'sliko' v glavi in – bingo! vedela je vse, kar je bilo potrebno za odgovor, razlago ali karkoli že. čeprav zadnji dve leti tega svojega talenta – če se mu lahko tako reče – ne uri prav veliko, kajti ne zdi se ji vredno, da bi si zapolnjevala različne ribe in morske sadeže, ki jih prodaja v očetovi ribarnici – kvečjemu ljudi, ki prihajajo kupovat si zapomni, zato da jih bo, ko bodo naslednjič prišli, lahko presenetila s tem, da jih še pozna. po navadi je to kupce precej spodbudilo in so kupili malce več, kot so nameravali. »in kaj počneš tu? mislim, študiraš, delaš, kaj?« naključna vprašanja je kay sicer prezirala, toda glede na to, da se z diamond ni mogla pogovarjati normalno, se je pač zatekla prav k tem. pravzaprav so se izkazala še za koristna, če res ne veš kako bi prekinil neprijetno tišino. neprijetno… pa je bila res takšna? kajti ko je s pogledom ošinila svojo sogovornico, se je zdelo da je čisto zadovoljna, morda še celo bolj zadovoljna, kot je bila ob prihodu. kot da bi jo nekaj ali nekdo razvedril. jo je morda med kayinim razmišljanjem kdo poklical in sporočil dobro novico? je dobila spodbudno sporočilo? le kaj za vraga lahko človeka ob hladnem sogovorniku razvedri? »upam da ne bo zvenelo vsiljivo, toda… zakaj za vraga si tako dobre volje?« saj ne da ne bi že sama dobro vedela, da je vprašanje vsekakor vsiljivo, toda ni si mogla pomagati – od vedno je bila izredno radoveden otrok.

ni bila ravno navdušena nad pogovorom, vseeno pa je bilo na kay nekaj, zaradi česar ji še ni mogla zameriti. to se ji je večkrat dogajala – da je ljudem prehitro oprostila, namreč. »že nekaj let živim tukaj,« je odgovorila in hotela dodati, da je pravzaprav zelo čudno, saj jo večina žensk v okoli pozna kot tisto, ki se je morajo čimbolj izogibati. predsodkov v tem majhnem mestecu pač ni manjkalo in tako je čisto vsaka predstavnica ženskega spola ob njej mislila le na to, kako se lahko najučinkoviteje izogne diamond. počasi ji je postajalo vseeno kaj si ljudje o njej mislijo in se je raje zadrževala sama zase. »pravzaprav me čudi, da tudi jaz nisem že prej srečala...« takšne lepotice kot si ti , je hotela nadaljevati. »skratka, iz otroštva me ne moreš poznati, ker sem prej živela v new yorku, zadnje čase pa se tako ali tako zadržujem bolj v samoti.« razloga, zakaj je raje sama kot z ljudmi, seveda ni povedala, ker bi potem še kay o njej hitro, prehitro, ustvarila mnenje, da je le navadna kurba, lezba ali karkoli bi pač nastalo kot plod njene domišljije, za povrh pa bi se je najverjetneje še izogibala. razen če bi si želela družbo kurbe, lezbe ali česarkoli že, v to pa močno dvomim. »ti si bila rojena tukaj ali si tako kot jaz prišla sem kasneje?« hotela je izvedeti čimveč o njej, pa čeprav ni bilo videti, da si želi njene družbe. »delam,« je odgovorila. oh ja, delala je v nekem tretjerazrednem cenenem in totalno neprivlačnem baru, le toliko, da je pač lahko rekla, da ima službo. večkrat je šla na razgovor za novo službo, pa so jo vedno zavrnili – nihče namreč ni verjel, da ji manjkata le dva meseca do diplome iz medicine, ki je zaradi lastne neodgovornosti ne bo nikoli imela. ampak tega ni mogla spremeniti in tako se je morala preprosto sprijaznila z dejstvom, da bo celo življenje stregla pijancem in tu in tam s kakšnim skočila v posteljo, če se ji bo zdel vsaj malo privlačen. ampak z ženskami je bilo drugače – njih ni hotela le fizično, njih je imela rada, ljubila jih je. marsikdo njenega razmišljanja ni razumel, vendar diamond preprosto ni bila zmožna ljubiti moškega. bili so le njene igračke, ko se jih je naveličala, pa si je poiskala nove. za trenutek se je zazrla v kayine čudovite rdeče lase in že nameravala vprašati, če je to naravna barva, a je bila raje tiho. hotela jo je postopoma pridobiti na svojo stran. dokler je ni njeno vprašanje popolnoma vrglo iz tira. »dobre volje?« no, to pa je bilo vsiljivo. zelo vsiljivo. pravzaprav zelo vsiljivo, neprimerno in nenazadnje tudi čudno. kaj je bilo na njej tako napačnega, da je kay tako očitno ni marala? »hm, kaj pa, če te jaz vprašam, zakaj ti nisi tako oh-in-ah-in-sploh dobre volje kot jaz?« no ja, če že hoče umazano igro, jo bo tudi dobila. diamond si ni želela pokvariti razpoloženja, ampak ji vseeno ni preostalo drugega, kot da kay pove nekaj krepkih. pravzaprav je bila ravno prav razpoložena za prerekanje, pa četudi z dekletom, ki ji je bilo, kakorkoli bi obrnili vse skupaj, všeč. pogledala je v nebo, za nekaj trenutkov zaprla oči, nato pa iz torbice povlekla vžigalnik in škatlico cigaret, najprej sama vzela eno in jo prižgala, nato pa ponudila še kay. »če te že zanima – dobre volje sem, ker sem ravnokar uspela pobegniti tipu, ki me je hotel spraviti v posteljo in ker mi je končno postalo vseeno, če me moj najboljši prijatelj ljubi in če je moje stanovanje pospravljeno ali ne.« govorila je bolj umirjeno, morda celo malo zdolgočaseno. dejstvo je bilo, da se s kay nista dobro razumeli in če sta se že nameravali prepirati, je diamond to hotela početi s stilom.

počutila se je milo rečeno obupno – hkrati je bila polna hladu in zavračanja diamond, po drugi strani pa je bila tudi neizmerno zmedena. le zakaj se ji je ljubko dekle tako zamerilo? saj ji ni ničesar naredila, prav tako pa jo je poznala le nekaj minut, v katerih je izvedela nič več kot samo njeno ime in priimek. prekleto, je vedno tako naporno sovražiti nekoga? se je nesrečno vprašala, toda ni počakala, da bi se domislila pametnega odgovora, temveč se je raje posvetila zunanjemu svetu, v katerem je vnovič začutila neprijeten hlad, ki ni imel nobene povezave z vremenom (ki je bilo, mimogrede, še vedno zelo prijetno in sončno). »res? čudna zadeva,« je narejeno zamišljeno izjavila kay, čeprav se v resnici ni niti z delčkom misli posvetila dejstvu, da nekega dekleta, ki že nekaj let živi v shadow woodsu, ni še nikoli prej videla. enostavno se ji ni preveč ljubilo, poleg tega pa ni videla smisla v premlevanju zadeve, ki jo je vsakič opomnila na njeno zmedenost. sovražila je občutek, da nima vsega pod nadzorom in da se je v njej nekaj premaknilo, ne da bi ona vedela – zdelo se ji je, kot da ji sporoča, da odslej ne bo več tako predvidljiva, kot je bila. in to dejstvo - ki je počasi postajalo že neizpodbitno – ji nikakor ni bilo po volji, zato se je njeno počutje spustilo na raven zmedenega, razjarjenega bika. trudila se je, da tega na zunaj ne bi pokazala, kajti rajši je videla, da diamond ne bi vsega, kar se ji plete po glavi prebrala z njenega obraza. »če bi bila že kot otrok tukaj bi te vendar gotovo poznala; nedvomno bi bila ena izmed tistih, ki so me zmerjali z…« stavka ni dokončala, saj se ni hotela spominjati tistega obdobja, vzdevek pa bi nedvomno povzročil prav to – val spominov, poln vzklikov in privoščljivega smeha, ki so jo kot majhno punčko spremljali vsak dan. »no, hm, kakorkoli. v samoti, praviš? si se ustrašila krute resničnosti ali kaj?« pikro vprašanje je navrgla čisto mimogrede, in niti slučajno v šali, kot po navadi. če je že zunanjost držala v oklepu kolikor toliko mirne punce, pa je vsaj z besedami sproščala svojo nemočno jezo. presneto dobro je delo, to je morala priznati. poleg tega je še predobro vedela, da je bil za rjavolaskino očitno prikrivanje dober razlog, in nevede si je kot cilj zadala tudi to, da ga bo odkrila, in to kmalu. morda še danes. »jaz tudi. kaj pa delaš? bereš pravljice?« ni vedela, od kod ji je na misel prišlo prav branje pravljic, toda nič ni imela proti – tako je sogovornico posredno opomnila na njen videz, ki je kazal precej manj let, kot jih je verjetno v resnici imela, kar jo bo skoraj zagotovo razhudilo. redkokdaj je namreč imela kakšen besedni dvoboj z znancem, pa še ti so bili po navadi samo šala, kateri so se na koncu nasmejali do solz – in prepričana je bila, da so še toliko bolj zabavni, če jih imaš s kom, ki ga tudi v resnici ne maraš.
kot je kazalo, je njeno vprašanje, ''zakaj za vraga je tako dobre volje'' pri diamond spadalo v kategorijo izredno vsiljivih. na njenem obrazu se je jasno izrisala zgroženost, kajti takšne nesramnosti od prijetne rdečelaske očitno ni pričakovala. pač pa se je kay zato toliko bolj zabavala. »kdo pa pravi, da nisem? poglej me, saj se vendar smejim!« in pravzaprav je govorila čisto resnico – usta so se ji namreč medtem raztegnila v zadovoljen nasmešek in njen ton je bil bolj… pretkan, bi se lahko reklo, kot pa hladen. bila je izredno zadovoljna s potekom pogovora. »gremo lepo po vrsti – sploh se ne čudim, da te je hotel spraviti v posteljo. moškim so baje grozno všeč punčke z rdečimi lički in prikupnim obrazkom,« se je pretvarjala, da ji na uho šepeta skrbno varovano skrivnost. njena običajna sramežljivost je nekako izginila in prelevila se je v pravega malega vražička. »eh, težka reč to, če se je tvoj najboljši prijatelj zagledal vate… pa saj ga na nek način razumem. nenazadnje si res, hm, mamljiva,« je brezbrižno navrgla. »oh, pa si prepričana, da je sploh bilo kdaj pospravljeno? ne zgledaš mi namreč kot pretirano redoljuben tip človeka, pa brez zamere.« medtem ko je govorila je opazila, da se je tako obličje kot govorica rjavolaske umirila, zato ji je navdušenje nekoliko uplahnilo, četudi ne povsem – prepričana je bila, da jo bo s takšnim izzivanjem kaj kmalu zopet razjezila. »sicer pa se pravzaprav zelo zabavam. nedvomno se tudi ti, imam prav?« zopet se ji je namuznila, toda nasmeh ni dosegel njenih modrih oči – ne prav dober znak torej.