ljudje smo zapletena komplicirana bitja, ki jih - kljub temu da se zdi preprosto - nikakor ne moremo natančno definirati in opisati. vsak posameznik namreč globoko v sebi skriva delčke, skrivnosti, za katere noče, da bi jih kdorkoli kadarkoli našel. ti delčki so lahko popolnoma nedolžni; tako popolnoma nedolžni, da je to da jih njihov lastnik drži zase, že na meji velike neumnosti in idiotizma. spet drugi pa so lahko lahko tako nevarni, da nekoga - ali več ljudi - stanejo življenja. tem delčkom je bilo namenjeno, da so na voljo samo enemu človeku in prav je, da jih le-ta "vzame s seboj v grob" - kakor bi lahko temu rekli. ampak na žalost veliko ljudi ni tako plemenitih ter požrtvovalnih, da bi bili sposobni v sebi držati velike skrivnosti in prej ali slej jih nekomu izblebetajo. če naletijo na nekoga, ki z njimi nima ničesar za početi... no, takrat jih spremlja sreča. in če naletijo na nekoga, ki jih izkoristi... potem večinoma končajo tako kot so končali moji starši - s preluknjano glavo, prepuščeni razkroju v neki razpadajoči kleti. in ne, vso to filozofsko sranje, ki se mu bili priča zgoraj, ni bilo napisano z razlogom, da bi spoznali okoliščine smrti mojih staršev. napisano je bilo zato, da boste lažje razumeli zmedo, ki vlada v moji glavi; vedno sem bila obsedena s tem, kaj si drugi mislijo o meni. hotela sem, da bi me poznali kot nekoga zabavnega, prijaznega, sočutnega, vedno pripravljenega pomagati... kazala sem jim svoj pravi jaz in vedno znova so me poteptali ter mi jasno dali vedeti, da si ne zaslužim živeti. in ker nikoli nisem bila pretirano močen osebek, sem se - namesto da bi vztrajala - začela pretvarjati. govorila sem si, da če ne vedo kdo sem v resnici, me ne morejo prizadeti. zdaj mi je jasno, da je s to teorijo, nekaj resno narobe, ampak takrat se s tem preprosto nisem ukvarjala. po vsej verjetnosti zaradi tega, ker je dejansko delovalo. če so me ljudje poznali kot manipulativno prasico, sem se vedno ko se je kdo spravil name, lahko tolažila, da to nisem zares jaz. da sovražijo samo navidezno mene. in tako sem postala dekle z veliko mero samozavesti. take vrste dekle, ki je vedno korak pred ostalimi in jo ustavi samo zares majhna peščica preprek. dekle, ki ne špara svojega jezika. ki v pogovoru uporablja sarkazem in ironijo, ter se na vse pretege trudi svojega sogovornika čimbolj užaliti. nekdo z veliko mero bitchy karakterja, ki nima nikakršnih težav pri manipulaciji. nekdo, ki nikoli ne pokaže svojega pravega jaza, nikoli ne govori o sebi in je veliko preponosen, da bi priznal da si na skrivaj samo želi biti ljubljen in, da je prepričan, da si tega niti ne zasluži.

nihče ni bil pretirano presenečen, ko so moja starša našli mrtva, navsezadnje nikoli nista bila ravno prijetna človeka. prej nasprotno. Vivien - teta pri kateri sem živela po njuni smrti - me je večkrat "zabavala" z pripovedovanjem o tem kako grozna sta bila njuna karakterja in kako zelo sta uživala v igrah na srečo ter alkoholu. o njenih besedah nisem nikoli pretirano dvomila, le zakaj bi? tudi drugi, ki so ju poznali, so ju vedno znova opisovali kot zaprta in nedostopna bogataša, ki sta imela nekoliko pretirano žilico za alkohol. vem, da bi morala biti v bistvu razburjena nad tem, da ljudje tako grdo govorijo o mojih starših, ampak nisem in tudi nikoli nisem bila. navsezadnje ju nisem nikoli zares poznala, ko sta umrla sem bila namreč le jokajoča in slinasta dojenčica, ki ni imela pojma kaj se dogaja v svetu ki jo obkroža. kakor sem že povedala, me je po njuni smrti k sebi vzela Vivien - moja teta po očetovi strani. ta ženska je bila resnično grozljivo stroga. nikoli me ni odkrito žalila, je pa ves čas namigovala na mojo nesposobnost in to tako jasno da sem celo kot osemletnica, natančno vedela pri čem sem. vsaka minuta mojega dneva je bila skrbno nadzarovana. včasih sem se počutila kot igralka v nekem cenenem, kičastem filmu, ki mora vsako stvar narediti točno tako, kot piše v scenariju. večkrat se zmoti, večkrat mora prizor ponoviti. seveda vsega tega - še posebej v najstniških letih - nisem prav dobro prenašala in velikokrat sem se na smrt sprla s teto, kar pa na žalost nikoli ni prineslo željenega rezultata ter je bilo prej slabo kot dobro. ko sem pri osemnajstih letih končno prišla do težko pričakovane polnoletnosti in velikanske vsote denarja, ki sta mi jo zapustila starša, je bil moj prvi načrt odseliti se kolikor je le mogoče daleč proč od vivien. načrt je seveda padel v vodo - moja draga teta ni imela nobenega namena, da bi me spustila iz svojih krempljev, jaz pa sem bila veliko premalo odločna, da bi se ji uprla. tako sem se že skoraj povsem sprijaznila z dejstvom, da moje življenje ne bo nikoli tako kot bi moralo biti, ko so prišle sanje. vsako noč iste, vsako noč bolj podrobne. stolp, dolgi svetli lasje, skrivnosten neznanec, ženska... vedela sem za kaj gre, seveda. kljub temu, da moja teta ni preveč podpirala domišljije, sem poznala večino tistih bolj znanih pravljic ter sem tako vedela, da moje sanje izhajajo iz motovilke - kar je bilo že samo po sebi dovolj čudno. poleg tega pa sem še čutila, da je bilo nekaj na njih, nekaj česar nisem znala razložiti. nekaj zaradi česar sem bila prepričana, da se mi meša in očitno dejstvo, da je moje življenje kljub temu, da sem polnoletna, še kar pod stalnim nadzorom, tega ni prav nič izboljšalo. vsak dan je bila napetost v kateri sem živela višja in bilo je pričakovano, da se mi bo nekega dne dokončno strgalo. pustila sem študij medicine, ki ga je zame izbrala vivien in se vkrcala na prvo letalo za new york. seveda tam nisem našla stalnega postanka in prav tako ne v mestih, ki sem jih obiskala po tem. bilo je skoraj tako, kot bi pred nečem bežala, samo da nisem vedela natančno pred čim. in potem sem kot po čudežu naletela na shadow woods. ne vem kaj na tem mestu je tako privlačnega, saj se mesto zdi tako kot je vsako drugo, vendar sem kljub temu nehala s svojim bežanjem, ter se začasno ustalila. no, mogoče ne ravno začasno, navsezadnje sem se celo prijavila na študij psihologije. ampak bomo že videli kaj bo prinesla prihodnost.