no, najverjetneje boste našli v temle osupljivem mestecu kar nekaj osebkov, ki bodo vaš pogled in vaše zanimanje pritegnili prej, kot uboga sirota geraldine, ki tukaj živi že dobrih sedemnajst let, odkar je pri štirih tragično postala sirota. od tistega trenutka dalje je namreč moje življenje pripis prav vsem standardom, ki jih zahteva življenje v ameriki. moja mami in oči, bog ju blagoslovi, če obstaja, sta bila izjemno simpatična človeka. kaj več o njiju ne vem, ker se tudi z babico, pri kateri sem od njune smrti dalje živela, nista veliko videvala. babici hanni je seveda neznansko žal, da sta se s sinom, ki je tako tragično umrl premlad, v njegovi mladosti skregala - takrat je oči pobegnil v arizono in se z babico hanno slišal le redko, včasih celo leto niti enkrat. potem se je poročil z mojo mami, eleonoro, babici pa pošiljal tu in tam fotografije; od tod poznam njuna obraza, sicer bi bil še to le zamegljen spomin na otroštvo, ki sem ga izgubila. ampak pri babi mi nikdar ni bilo hudega. spomnim se, kako je babi hanna vedno pekla piškote, s cacem pa sva sedela na kaminu in jih pridno jedla, med tem ko nama je pripovedovala cel kup neverjetnih zgodb. govorila je.. o vsem, o cvetju, o čebelicah, o tem, kako obstaja nekje cel trop snežnih čebel, ki so popolnoma drugačne od naših.. spomini na življenje z babi so čudoviti. nikdar ne morem razumeti, kako, da se moj oče ni razumel z njo. v arizoni sta sicer z mamo lepo živela, imela sta manjšo kmetijico, večjo površino zemlje, kjer sta menda gojila milijone različnih rastlin in uživala v življenju. njuna smrt je bila nepotrebna, a tako vsaj nisem pristala v nemogočih razmerah. babi hanna mi je omogočila najboljše življenjske razmere, ki jih lahko sirota prejme. ponudila mi je življenje, ki ga je vredno živeti, ne pa nekakšne bedne depresije, ki bi jo prav zlahka doživela, če bi bile razmere drugačne. potem pa je bil tukaj seveda tudi.. cace. bil je dve leti starejši od mene, a ko sta okenci s cvetjem tako blizu druga druge, da lahko otroka zlezeta drug k drugemu v sobo in si govorita srhljive zgodbe, spet drugič igrata otroške igre - no, saj je jasno, da pri taki bratsko-sestrski ljubezni - pa četudi ni krvna - niso važna leta. caceva družina se je priselila iz irske, a oče in mati nista imela idealnega razmerja. veliko sta se kregala in takrat je vsakič prilezel skozi okno k meni in govorila sva o gorovju, ki se razprostira onstran mesta - in o tem, kaj se skriva za njim. cace je zaradi babičinih zgodb verjel, da se za gorovjem skrivajo snežne čebele in kraljestvo večne zime. jaz sem mislila, da so tam globoka, dolga jezera s čudovitimi pravljičnimi bitji. potem je življenje šlo svojo pot. s cacem sva se manj družila, ker je šel študirat, jaz pa sem bila še vedno v srednji šoli, a še vedno smo skupaj preživljali božič in podobne praznike - obnavljali naše majhne tradicije. potem se je tukaj pojavila izredno vitka svetlolaska - pojma nimam, od kod se je vzela, a nenadoma je prevzela sleherno trohico cacevega zanimanja.. kar pravzaprav lahko razumem; morali bi jo videti! dekle je popolno, na njenem telesu ni sledu o napakah in nenadoma njegovo srce bije zanjo. saj me ne moti, saj nisem.. nikdar, saj veste, mi ni.. nikdar ni bil zapisan meni. nikdar mi ni pripadal. samo.. mislila sem.. pričakovala sem - hotela, želela sem si.. drugačen konec zgodbe.