there is eight hundred and eighty words for the very handsome kaidan and kay is wearing this.


»vročeeee,« je kay dramatično zatarnala ter se zavzeto pihljala s časopisom shadow woods news. z očmi je nezavedno sledila gibanju šopa skoraj do zadnjega kotička popisanih listov, pot ji je dobesedno curljal na vseh mogočih krajih in na sploh se je počutila dokaj bedno. nekje na prašnem podstrešju njenih možganov je sicer slabotno potrzavalo dejstvo, da tudi takšnega dneva mora biti enkrat konec ter poleg tega obstaja ogromno različnih načinov za ohladitev, vendar se ji preprosto ni ljubilo zmeniti zanj. terjalo bi veliko preveč napora in v tistem trenutku je lahko kvečjemu ležala na kavču, z vsemi štirimi od sebe, pahljajoč se. pravzaprav je tudi slednje početje opustila, njena ozka roka je mlahavo padla čez rob kavča (pravzaprav je bila bolj velika zofa, ampak oprijelo se je je poimenovanje njenega posodobljenega sorodnika) in popustila prijem, tako da je časopis s pridušenim šelestom pristal na tleh. v praznem stanovanju je tudi takšen zvok zvenel glasno, zato se je rdečelaska nekoliko zdrznila, nato pa se takoj spet umirila in se predala lenarjenju. sicer jo je dajala slaba vest, ker mora v tej vročini delati njen oče – ki mu je prav tako vroče kot njej –, toda konce koncev se je zjutraj sam ponudil, da bo oddelal njen dan, za kar mu je bila neizmerno hvaležna.

»aaaaaaaa!« je presenečeno zavreščala kay, ko jo je oblilo nekaj ledenega – po vsej verjetnosti voda. v hipu je bila na nogah in pustila, da se voda z nje steka na tla ter ustvarja lužo. preden ga je opazila je vedela, da je krivec oče – le kdo drugi bi pa neslišno prišel v njuno stanovanje ter nanjo meni nič tebi nič zlil majhno vedro vode? colin rogers, kdo pa. »si. ti. slučajno. nor?« je izdavila ter ga ošinila s pogledom, ki bi se lahko po temperaturi brez težav kosal z vodo, ki je zdaj kapljala in ne več lila z nje. seveda pa ni bil trajen, kajti hitro je ugotovila, da se njen oče pravzaprav tako krohota, da iz sebe ne more spraviti niti najmanjšega zvoka. in takšen prizor – odrasel moški, ki mu po obrazu lezejo solze smeha in se drži za trebuh ter zvija – ti preprosto mora ustnice zavihati v nasmešek. »groza…« je tiho zamrmrala, ter, kot že tolikokrat, zmajala z glavo nad njegovim obnašanjem. čeprav ji je po eni strani mrzla prha pravzaprav tudi koristila, kajti dokončno jo je zbudila iz tistega lenega, nič-ne-morem-početi stanja, pa tudi vroče ji ni bilo več tako – spomnila se je, da bi se lahko odpravila do jezera in se malce ohladila v njem. nenazadnje je minilo res precej časa, od kar je bila zadnjič tam in ob misli na plavanje in potapljanje v krasnem jezeru se je njeno počutje dvignilo na nivo krasno. že v prvem trenutku, ko se je zamisel izoblikovala v njenih možganih jo je sprejela in se odločila, da jo bo izpeljala, z besedami, izrečenimi na glas pa jo je le potrdila: »ah, če si me že tako lepo zmočil, pa bom šla plavat v jezero, konec koncev že dolgo nisem bila tam. ti pa ne uganjaj več neumnosti temveč pri priči izgini nazaj v ribarnico!« je v smehu nagnala očeta ven ter se nato z brisačo nekoliko osušila, toliko da bo lahko brez opazk mimoidočih prišla do jezera.

čez deset minut je že stala na njegovem severnem bregu, poraščenem z mehko travo, ter se pripravljala na eleganten skok. za trenutek je postala, ker se ji je zazdelo, da se nekje na južnem bregu nekaj premika – lahko bi bil človek, žival, karkoli – toda nazadnje je le stresla z glavo in se odgnala v vodo. ko se je njeno celo telo potopilo v objem prijetno hladne vode, je kot vedno pomislila, da je voda prav gotovo najčudovitejši naravni pojav od vseh. samo ona te je lahko vsakič znova očarala in začarala s svojo spreminjajočo se barvo in posebnim občutkom, ko te je sprejela vase. od njenega prvega srečanja z njo jo je oboževala in do zdaj se ni spremenilo popolnoma nič. dotik te najčistejše izmed vseh tekočin jo je še vedno poživil in ji ne glede na to, kaj se je dogajalo v njenem življenju, podaril optimizem. prepustila se je občutku breztežnosti ter se kot riba potapljala in vračala na gladino, se vrtela, škropila okrog sebe, ali pa preprosto lebdela na mestu (seveda je morala z nogami precej zamahovati, da se ni potopila). tako se je slučajno znašla blizu mesta, s katerega je skočila in začela svoje čofotanje. ne da bi opazila moško postavo, ki je stala le nekaj korakov od njene brisače, potiskane z delfini, je igrivo poškropila travo pred sabo. seveda pa so kapljice zletele tudi veliko dlje in s pogledom jim je očarano sledila, dokler niso pristale na… »kai, kaj pa ti počneš tu?« je nejeverno vprašala temnolasca, ki jo je očitno že kar nekaj časa opazoval. vendar kljub temu, da mu je hotela jasno pokazati, da ji ni všeč, če jo opazuje med plavanjem, si ni mogla kaj, da ne bi prav kmalu prasnila v smeh ter se nerodno skobacala iz vode. »kako si pa tokrat izvohal kje sem? oh, točno, pozabila sem – nenazadnje si vohun – očitno presneto dober.« iz njenega tona se je dalo razbrati, da mu ne verjame ravno najbolj goreče, toda kljub temu ga je bilo izredno zabavno zafrkavati s tem.