»le kje naj začnem? kakšen mesec nazaj se je moje več ali manj popolno življenje zaradi zaporedja nesrečnih dogodkov obrnilo popolnoma na glavo. naj vas najprej vpeljem v zgodbo razvajenega najstnika, rojenega v bogato družino, ki mu v življenju v resnici nikoli ni nič manjalo, a je kljub temu zahteval vedno več. kot je večini najbrž jasno, se neučakanost, aroganca in egoizem vsakič povrnejo z obrestmi. to je sedaj jasno tudi meni, toda verjemite, še nekaj časa nazaj ne bi mogel niti pomisliti na to, da bi se lahko ukvarjal s takšnim sranjem. za moj brezskrben odnos, ki nikoli ni prinesel nič dobrega, so bližnji znanci krivili moje starše, toda dejansko sem takšen postal po svoji odločitvi. premoženje moje družine je na majhne fantke in punčke, s katerimi sem skupaj obiskoval šolo, vplivalo drugače kot bi sedaj na starejše. namesto da bi mi vpliv podal prednost pred ostalimi, me je ta le zadrževal zadaj, druge odbijal od mene in me nenazadnje pustil izoliranega od vrstnikov. kako to vpliva na dvanajstletnika iz sao paola? prekleto uničujoče. seveda sem postal narcisističen prasec, sem mar imel kakšno drugo izbiro? paralelno s tistimi, ki so me odrinili stran, sem jaz odrinil vse ostale okoli mene. in če povem po pravici, sem kasneje spoznal, da je bila to ena najboljših odločitev mojega obstoja, kajti obsodil sem na življenje brez pretiranih čustev, polno neizmerne zabave in svobode pred odgovornostjo, dolžnostmi in obvezami. sploh pa nisem vajen sprejemati kakršnekoli pozitivne odločitve, torej najbrž veste kako pomembno je bilo to. priznam da si s tem nisem ravno pridobil zaupanja sorodnikov, znancev ali kogarkoli okoli sebe. pripadala mi ni nikogaršnja naklonjenost več in v resnici jih nisem krivil za to. vsaj takrat sem se znašel v zame netipični situaciji, ko sem odkrito priznal da je vse bila popolnoma moja krivda. nadaljno trmarjenje s svojim novim karakterjem pa me je privedlo v malce globljo jamo – čisto nezavedno sem izkoristil hčerko očetovega pomembnega poslovnega partnerja in brez skrbi, še tako brezupen razvajenec brez ene trohice sočutja zna ukrasti marsikatero srce. je sploh potrebno reči, da je to porazno vplivalo na celotno družino? nočem se spuščati v detajle, toda besedna zveza 'na robu bankrota' vam pove dovolj, upam. in to 'na robu' nima nikakršne zveze z mano, kajti jaz sem čisto zares ostal na cesti. tokrat odrezan tudi od lastne družine. in kdo bi jim zameril? toda naj me vrag, rojen sem bil z nadpovprečno visoko inteligenco, vzgojen pa s strani enega najbolj pretkanih poslovnežev kar sem jih kdaj poznal. rešitev sem našel ravno s pomočjo svoje maske neusmiljenega kazanove. v prepovedane vode s prej omenjenim dekletom se nisem več spuščal, toda po naključju sem naletel na drugo mladenko vplivne družine, ki se je izkazala kot idealna rešitev za moje probleme. edini trik pa je bil ta, da me je poznala. mene, moj sloves, mojo teorijo o ženskah. seveda se niti prisiliti ni mogla iztisniti kanček zanimanja zame, vsaj iz usmiljenja, kakršnega naj bi normalni ljudje čutili. in tako se je pred mano pojavil prvi pravi izziv – dekle, ki je spregledalo skozi mojo masko, mi brez najmanjšega truda ukradlo srce in me pustilo tavati v obupu, ko je kot strela z jasnega odšlo. zaljubljenemu norcu je preostalo le eno in sicer to, da gre za njo, slep in izgubljen, osredotočen le na tisti nemogoč cilj. pot me je pripeljala v shadow woods in nosa nisem preveč vihal, kajti izgubiti nisem imel več ničesar. potreboval sem le njo, edino zmožno me rešiti iz krempljev prekletstva na katerega sem se obsodil sam. in to bi nadvse rad rekel v prenesenem pomenu, toda ne morem. ljubezen me ni zvlekla le v neznano, temveč tudi do odkritja. na kar sem v tem mestecu naletel, so bile pravljice za otroke. po naključju sem našel debelo knjigo pravljic, se iz še meni neznanega razloga odločil da jo obdržim in spoznal, da je bila odprta prav na začetku zgodbe, katera me je pritegnila, v kateri sem se prepoznal. saj vem, zmešalo se mi je zaradi vsega skupaj. karma in te stvari. toda kar me sedaj res spravlja ob pamet je to še vedno iskano dekle, moja princesa, odrešiteljica ali karkoli že. in miru mi seveda ne da niti manjkajoča zadnja stran zgodbe o žabjem princu, ki mi nikakor ne želi razkriti ali bo tudi on doživel svoj srečen konec, kljub vsem svojim napakam.«