ime mi je amanda. rodila sem se v new yorku in to pred natanko devetnajstimi leti. mama je umrla po porodu, oče pa je kmalu po mojem rojstvu naredil samomor. pravzaprav nikoli niso do konca pojasnili, kaj je bil vzrok za njegovo avtomobilsko nesrečo. po smrti staršev, ko sem imela komaj tri leta, je za mene začela skrbeti varuška zoey. z mano je bila do mojega petnajstega leta oziroma dokler nisem spoznala jacka. nikoli ni bila popolna skrbnica in večino časa je preživljala s svojimi fanti, vseeno pa je bila dobra lažnivka in ravno zaradi njenih dobrih sposobnosti v pretvarjanju sva takrat, ko naju je obiskala socialna služba, dosegli svoje ter torej ostali skupaj. pri njej mi nikoli nič ni manjkalo - razen pravil, ampak to sem spoznala šele leta kasneje. potem pa sem nekega dne spoznala jacka. spoznala sva se v kavarni. postal mi je zelo všeč in tudi jaz sem mu bila všeč. zaljubila sva se in začela hoditi skupaj. saj veste, tiste povsem običajne najstniške ljubezni... ampak najina je bila drugačna. no, vsaj mislila sem, da je bila. po nekaj mesecih sem se namreč preselila k jacku, ki je bil takrat že polnoleten in je delal v bližnji restavraciji kot natakar. vse je bilo kakor v pravljici, dokler se nekega dne nisva skregala in me je preprosto vrgel iz njegovega stanovanja. če zdaj pomislim, sploh ne vem, kako sem bila prepričana, da bova ostala skupaj za vedno. skratka, bila sem dobesedno na cesti. hotela sem si poiskati službo in začeti novo življenje, ampak nihče ni hotel zaposliti dekleta, s komaj dokončano srednjo šolo. ko sem že skoraj obupala pa sem se spomnila na diamond. ona je odšla v neko majhno mesto in vedno se mi je zdela tip človeka, ki bi z veseljem pomagal ostalim. čeprav se nisva videli že od osnovne šole in čeprav nikoli nisva bili ravno najboljši prijateljici, ni odklonila moje prošnje, ko sem jo poklicala in vprašala, če se lahko za nekaj časa preselim k njej. zdaj sem torej tukaj. neznanka, nova v majhnem mestu, glavna tema opravljanja in nenazadnje še ena lomilka moških src.