like when you said you felt so happy you could die

belle Messages : 20 Magic beans : 15 Reputation : 3

would you be mine,
would you be my baby tonight,
could be kissing my fruit punch lips in the bright sunshine

TAGGED: KAIDAN, WORDS: 791

sovražila je rutine. sovražila je dejstvo, da ji budilka vsako jutro, že nekaj let njenega življenja, zazvoni ob šestih in jo opomni na službo v katero mora oditi in delati vedno znova in znova eno in isto stvar. prižgati kavni avtomat narediti tisoče vrst kav, postreči, pospraviti, pomiti in znova okoli do nove stranke, sprejeti naročilo in ga izpolniti. tekanje gor in dol, ter stari obrazi. shadow woods ni mesto, ki ti ponuja kaj preveč novega. je mesto, kjer stari obrazi ostanejo stari in kjer tu pa tam kakšna izgubljena duša zaide v pričakovanju velikega in zabavnega mesta. vendar je to mesto bilo vse prej kot to, in dlje kot si živel tu, manjšale so se ti možnosti, da boš kadarkoli odšel. sama pa nikoli ne bi hotela oditi. ni bila dekle za velika mesta, ni bila dekleta za stik z realnostjo. shadow woods je bil za njo pravljično mesto, mesto kjer je ona res bila lahko bila ona, ne glede na to kako zelo standardno življenje je imela. mesto je zanjo imelo neko čarovnijo, katero je videla le ona s svojim pogledom na svet. in bilo je edino mesto katerega je oče poznal v primeru, če bi se odločil vrniti. kajti verjela je, da je živ. in da se bo vrnil, slej ali prej ji ga bo nekdo vrnil. in skupaj bosta lahko zaživela, ter brala in bila srečna kot sta bila nekoč, ko je bil še ob njej. saj ne da sedaj ni bila, ampak so bile stvari precej drugačne.

pospravila je vse, kar je še ostalo od njenega delavnika in si odvezala predpasnik, ki je bil ovit okoli njenega telesa, ter ga pospravila na staro mesto. z nasmehom je pozdravila vse in dobila vzklik svojega imena v zameno. no ne glede na vse, kar so pravili v mestu, so se okoli ljudi motili, če so trdili da niso ljubeči in dobro namerni. ljudje so bili res neverjetni in polni neke topline, mogoče je to bila lastnost majhnih mest ali pa je bila lastno mesta v katerem je bila ona. drugega tako ali tako nikoli niti ni videla, razen tistih v njenih glavah in tistih v knjigah. bila je povsod, kjer se je dalo biti popolnoma brezplačno in popolnoma brez potnih težav. samo zaprla je oči in bila je celo na luni, če je to hotela. zaradi tega je imela tako zelo rada kako je znala odpotovati nekam ne, da bi bila pravzaprav zares tam. vsako mesto je bilo le plod domišljije katero so prebudile besede katere je leta in leta vsrkavala vase vedno znova in znova, ter se tega ni naveličala. popravila si je pramen las in še naprej hodila po znanih ulicah, mimoidoči pa so le počasi minevali mimo nje, nikomur se ni nikamor mudilo. vsi so imeli časa kolikor so hoteli. prav to je sama oboževala, da ni bilo hitenja, ampak da so uživali življenje. vsak po svoje, vsak kakor je znal. in ona je namesto, da bi se skrila v svoj dom raje odšla do mestne knjižnice. zadnje čase je res veliko bolj pogosto hodila tam, bog bi vedel zakaj,a tam je našla svoj mir in nekako je bil edini kraj, kjer je res imela dovolj časa na svetu da je živela v svojem svetu in ni skrbela okoli svoje resničnosti. vse kar je imela je bil kup knjig in stare oguljene mize, katere že vrsto let niso zamenjali.

že na samem vhodu jo je premamil znani vonj in obstala je za trenutek na mestu, da si se opomnila kako zelo pravljičen je zanjo ta kraj in kako zelo pomemben je. knjižnica je bila seveda večja kot tista katero sta imela z očetom doma, a še vedno jo je nekako spominjala na njeno otroštvo, katero je preživela v trikrat prevelikem naslonjaču z knjigami ob strani medtem, ko je eno že brala. stopila je naprej in pozdravila staro knjižničarko za velikim, debelim pultom potem pa se napotila proti že znanim prostorom, kjer jo je že čakalo njeno mesto na katerem je vedno sedela. ne, da je to hotela toda vedno je bilo prazno in v tem času je postalo njeno mesto. odložila je stvari poleg in se udobno namestila iz torbe pa potegnila debelo knjigo za katero še ni imela časa. in tako je odplavala in zaplavala nekam v osemnajsto stoletje, da niti ni opazila postave, ki je mahala pred njenim nosom zapičenim v knjigo. » kai, « je tiho, res po tiho zaklicala v pozdrav in se nerodno nasmehnila, ker ga ni opazila. » oprosti, posrkalo me je vase, « in z očmi nakazala proti knjigi, da bi vedel točno o čem je govorila. » še en dan v knjižnici, kaj ? « je pripomnila popolnoma vsakdanje vprašanje in naredila prostor poleg sebe še zanj.

credits to ruby at picture to burn