william
puss in boots
Messages : 9
Magic beans : 9
Reputation : 2
 |  Naslov sporočila: it's a matter of time before we all run out Čet Jul 26, 2012 5:20 pm | |
| this is for charlene
i'm sorry that you waited so long, but here it is. i know it's crap but still...i wrote 741 words and for inspiration i was listening the kooks (they are my favorite)
sedel je za lesenim pultom in si glavo podpiral z dlanjo. minilo je že nekaj ur, odkar je zadnja stranka zapustila knjigarno. gledal je v zrak in si zamišljal knjigarno polno metuljev, ki frfotajo med knjižnimi policami. 'to bi zagotovo koga privabilo. si je mislil sam pri sebi in se na stolu nekajkrat zavrtel okoli svoje osi. »kaj?« je glasno vzkliknil, ko so se vrata majhne knjigarne odprle in povzročile cingljanje zvončkov, ki so bili obešeni nad vrati. stranka, ki je ravnokar vstopila je zmedeno pogledala proti willu, privzdignila obrvi in se odpravila med police. »lahko greš?« je za njegovim hrbtom tiho rekel lastnik knjigarne in stopil do blagajne. »danes pa ni bilo veliko prometa.« je še dodal in se nasmehnil. will je tiho prikimal in vstal. njegove ritnice so bile od dolgega sedenja mravljinčaste, vendar se zaradi spoštovanja do svojega šefa ni želel zvirati pred njim. ritensko se je umaknil v skladišče in si z rokami podrgnil po ritnicah. čeprav je bil hvaležen za delo v knjigarni, vendar mu je vedno bolj postajalo dolgčas. nekajkrat na delovnik se je sprehodil po trgovini in pospravil knjige na mesta kamor so sodila. le malokrat je vzel kakšno v roke in jo prebral. sploh pa to ni bilo dovoljeno. knjige so morale izgledati nove. v skladišču se je iz čevljev v katerih je delal, preobul v njegove najljubše temne škornje in iz avtomata za hrano vzel energijsko ploščico ter plastenko z vodo.
postal je pred prodajalno knjig in odvil papir iz ploščice ter jo ponesel k ustom. »fuuj.« je zagodrnjal in pogledal na ovitek na katerem se je bleščala slika jagode. okus po jagodah je bil edini okus poleg ananasovega, ki ga ni prebavljal. samo sadje je imel rad, sovražil pa je le izdelke kot so sokovi, energijske ploščice in podobno. in ravno danes je iz avtomata padla jagodna ploščica. ne začetek in ne nadaljevanje njegovega dneva nista bila popolna. upal je le na ugoden zaključek.
ko je hodil po ulici mimo trgovin je sam pri sebi razmišljal, ali bi bilo bolje če po nenapornem delu odide domov in utaplja svojo nesrečnost pred televizijskim ekranom, ali je bolje, da poizkusi srečo v lokalu. prispel je do prvega lokala, ki je stal nekaj ulic stran od njegovega doma in se ustavil. pogledal je napis in se na mah odločil, da bo poizkusil srečo. stopil je v lokal in sedel za prazno mizo v kotu, s pogledom na ulico. tako je imel stvari pod nadzorom. »dve pivi.« je naročil natakarici, čeprav ni pričakoval nikogar, je naročil dvojno. zadal si je, da tega večera ne bo preživel trezen. ko je natakarica odložila na mizo oba kozarca, je s svetlobno hitrostjo pograbil prvega in ga na dušek izpil. naslonil se je nazaj in roko položil na trebuh. upal je le, da mu od nekaj piva ne bo zrastel pivski trebušček. odrinil je prazen kozarec in prijel polnega ter naredil nekaj požirkov. potipal je po žepih in izvlekel škatlico s cigareti. »smem prižgati?« je vljudno vprašal natakarico, ta pa mu je le prijazno prikimala. v nekaterih lokalih so lastniki prepovedali kajenje v notranjih prostorih, kar se mu je včasih zdelo čisto pravilno, spet drugič – kot v tem trenutku – pa si ni želel, da bi se moral premakniti in oditi iz lokala. prelestna natakarica mu je na mizo postavila pepelnik, sam pa je v tem času naročil novo rundo piva in si prižgal cigaret. tudi v tem lokalu je lahko slišal zvončke, ki so oznanjali prihod ali odhod strank. privzdignil je pogled ravno v trenutku, ko je v lokal stopila mlada ženska svetlih las. sam je v svojem telesu že lahko občutil alkohol po dveh pivih, in ni bil stoodstotno prepričan, ali se je dekle zamajalo ali ne. vendar je bilo še vedno videti trezno. pomignil je natakarici in ji naročil, naj račun dekletove pijače prinese njemu. v tistem trenutku se mu je zdelo prav, da dekletu plača pijačo. od daleč se mu je zdela zanimiva, in ko je malce bolj široko odprl oči, bi lahko prisegel, da jo od nekje pozna. bolj kot je gledal v njeni smeri, bolj je bil prepričan. gledal je, kako je želela plačati svojo pijačo, in kako ji je natakarica začela govoriti, da je pijačo plačal nekdo drug. ko se je obrnila na stolu in pogledala v njegovo smer, je dvignil roko in ji pomahal naj prisede. želel jo je spoznati. želel je vedeti od kje mu je njen obraz ostal v spominu.
|
|
