william
puss in boots
Messages : 9
Magic beans : 9
Reputation : 2
 |  Naslov sporočila: my test of a good novel is dreading to begin the last chapter Ned Jul 29, 2012 9:10 pm | |
| this is for little but still lovely emma and i'm so so sorry that you had to wait. here is around eight hundred words or less and for inspiration i was listening lykke li
»prekleto!« je glasno zaklel, ko je le s težavo odprl veke in pogledal na uro, ki je stala na nočni omarici. kazalci so se ravno premaknili v desno in kazali čas petnajst minut do sedmih zjutraj. točno ob sedmih pa naj bi se odprla knjigarna v kateri je bil zaposlen. skočil je iz postelje in v trenutku nepazljivosti z nogo zadel ob leseno nogo postelje. »aaaau.« videti je bilo, da se je dan začel obupno. še bolj pa je na ogenj prililo olje to, da izpod prhe ni pritekla niti kapljica tople vode. njegov obraz se je skremžil ob vsakem, že tako majhnem, odprtju pipe. resnično, ta dan je bil preklet. obrisal se je v brisačo in si jo ovil okrog pasu, ter odšel do spalnice, kjer se je s hitrimi obrati oblekel. opazil ni niti, da je obul dve različni nogavici. ker se mu je to zgodilo že večkrat, je vsakič, ko je to dojel le zamahnil z roko in pozabil na to. vedel je, da če si bo vzel le še minutko več za zajtrk, bo zagotovo zamudil, zato je pograbil lahek plašč – vedno je bil pripravljen na vse vremenske razmere – in odhitel na ulico. zavil je na desno ter pospešil korak. pogled na uro mu je oznanil, da ima še dobre tri minute in ko je prispel do vhoda v trgovino, je minila le minuta. nasmeh se mu je razširil do ušes, saj si ni želel poslušati trdih besed, ki bi, če bi seveda zamudil, prišle iz ust njegovega šefa. pa ne da bi bil njegov šef zloben, le rad je videl, da ima vse pod kontrolo, in da so njegovi zaposleni resni ter pravočasno hodijo na delo. odklenil je vrata in pohitel za blagajno, kjer je vtipkal geslo in se prijavil pod svojim imenom. ošinil je veliko uro, ki je tiho počivala na steni in si oddahnil. bil je točen kot švicarska ura. odrinil je papirje, ki so pokrivali prodajni pult in odšel v skladišče. vrnil se je z dvema polnima škatlama in jih odložil na ne preveč pospravljen pult. odprl je prvo škatlo in iz nje zložil knjige, ki so jih naročili. nekatere so včasih naročili namerno, saj niso kupovali čisto vseh knjig, temveč tiste, za katere je statistika kazala, da jih ljudje radi berejo, predvsem pa kupujejo. konkurenco knjigarnam so delale le knjižnice. tam si si lahko zastonj – oziroma si kupil letno članarino – vzel kar si želel, saj so imeli kar pestro izbiro knjig, enciklopedij in učbenikov in tako dalje. knjigarna je bila sicer dobro založena, vendar so v njej kupovali le tisti, ki so knjige kupovali za svojo zbirko ali pa so dotično knjigo želeli prebrati večkrat. eden izmed njih je bil tudi will. knjigo, ki mu je bila zelo všeč je lahko prebral tudi več kot trikrat. imel je dve ali tri najljubše knjige, ki jih je prebral štiri do šestkrat in čeprav je vedel že vsako besedo na pamet, so se njegove slike v glavi z vsakim ponovnim branjem spreminjale. na vsako knjigo je prilepil ceno ter jo odložil v košaro, in ko je bila le ta polna različnih knjig je prijel za ročaj in odšel do polic. knjige je zlagal po nekem svojem pravilnem vrstnem redu. v glavi je imel svoj red in po tem so se ravnali tudi drugi uslužbenci, kar je pomenilo, da jim njegovo razvrščanje ustreza. prav tako pa je sam točno vedel kje se katera knjiga nahaja. tako je stranko vedno znal pravilno usmeriti. doma je imel že skoraj prepolno omaro knjig iz najrazličnejših žanrov. od romanov, kriminalk, znanstvene fantastike do kuharskih knjig. ja to je bila še ena izmed njegovih dobrih lastnosti. znal je skuhati kar nekaj odličnih jedi. ravno zaradi njegove zbirke je prav tako znal svetovati, katera knjiga bi bila primerna za enega in katera za drugega. sam je bral vse kar mu je prišlo pod roke. nikoli ni sodil knjige po platnicah, saj je imela včasih dobra knjiga neprivlačno stranico, pa je bila za branje odlična.
ko je zložil knjige iz obeh škatel, je rahlo utrujeno sedel za računalnik in odprl igrico, ki je bila serijsko že od nekdaj na računalniku. minute so minevale in nekaj do osmih ali devetih – sam niti ni točno vedel – je vstopila prva stranka. dekle, kateri bi verjetno prisodili več let, kolikor jih resnično ima. dolge svetle lase ter nekoliko čudaška pojava. dvignil je pogled in jo na hitro ošinil, nato pa nadaljeval z igrico s katero je bil že čisto pri koncu. »ti kaj pomagam?« je prijazno rekel, ko je odmaknil pogled izza ekrana in se s stolom na koleščkih odrinil od mize. sprehodil se je okrog pulta in se naslonil obenj, če bi si dekletce zaželelo pomoči, bi tako naredil le še nekaj drobnih korakov.
|
|
