zlezla je iz svojega rdečega ljubljenčka, mustanga, ki ga je poimenovala kar 'rossi' po italijanskemu izrazu za rdečo. končno ga je dobila nazaj - bil ji je namreč odvzet le pred nekaj dnevi, saj se je v ne preveč treznem stanju odločila parkirati na napačnem mestu, toda sedaj sta bila zopet nerazdružljiva. ruby se je danes odločila za obisk neke vrste konkurence, kar je bil pravzaprav izgovor, ki ga je podala babici, da je lahko zapustila okrepčevalnico ki je obratovala celo ob poznih urah, pravzaprav vse dokler zadnja stranka ni zapustila poslopja. njena oprava je bila, oh kako presentljivo, čisto malenkost začinjena, dovolj da je nase privlekla vse moške in večino ženskih pogledov, toda nepotrebno bi bilo omeniti da ji je to bilo povsem po godu. malo koketiranja, visoko dvignjena brada, plahutajoče trepalnice in že je v svojem stilu prispela vse do vhoda priljubljene mestne gostilne. kar je oboževala pri njej, je bila ta preprostost. no, težko bi bilo reči da karkoli v zvezi s shadow woodsom ni bilo več ali manj preprosto, toda resnici na ljubo se je vsa ta domača scena včasih izkazala za prav prijetno. prav tako temnolaski ne bi ravno pripisali, da je z veseljem zahajala v pivnico mesteca, ki ga je poznala le peščica michigana, kaj šele sveta, toda nekako je. s širokim nasmeškom je pomahala tistemu, pozdravila skupinico tistih in tistih, na kratko pokramljala z že malce opito znanko in se nazadnje uspešno prerinila do šanka. natakarja je dobro, po vsej verjetnosti še preveč dobro, poznala in preden mu je zgoščena množica ostalih strank dopustila, da je prispel tudi do nje, sta si izmenjala par nagajivih pogledov in namigujočih nasmeškov. ko sta končno dobila priložnost za pogovor, sta se nad svojo malo igrico sproščeno nasmejala. »vprašal bi te ali bi 'kot ponavadi', toda celo s svojimi naročili si tako prekleto nepredvidljiva, ruby,« je oscar zbadajoče pričel in v odgovor je devetnajstletnica s svojo zaigrano dekliško nedolžnostjo skomignila z rameni. »saj me poznaš, dragi, rada imam presenečenja. torej, danes izbiro prepuščam tebi.« in tako se je že nekaj trenutkov kasneje pred njo bahala vrsta majhnih kozarčkov, katere je visok natakar v sekundi spretno napolnil z močnim napitkom. »vse naenkrat,« je pristavil in ji pomežiknil. sprejela je izziv in vase zlila enega za drugim, se na koncu rahlo spačila in nato glasno zavriskala – v njeni koži se v zabavo ni bilo težko vživeti. vedela je, da bo alkohol na njo pričel delovati postopoma, toda trezna ali ne, zmeraj je bila pripravljena na ples. sploh ker tisto miganje sem ter tja, kakršnega si je lahko privoščila v toku dneva med delom, ni bilo podobno ničemur. oscarja na plesišče žal ni mogla povleči, kajti zaradi prevelike mere njene energije najbrž ni nameraval izgubiti službe, se je pa zato zadovoljila z lepo grajenim, bežnim znancem, ki se je pojavil nekje v njeni bližini in njeni prošnji oziroma ukazu ni pretirano nasprotoval. obdržala ga je med celotnim obdobjem norega plesa, ki ga je rada izvajala in ji ga je nekako vedno uspelo narediti privlačnega in ko se je njena tanka majčka pričela lepiti na prepoteno kožo, tista razmršena, a seksi griva pa na čelo, se ga je končno znebila in se odpravila na naslednji krog popestritve. ravno je zvrnila zadnji kozarček, ko je oscar nenadoma pomignil na mizico nekje v kotu. »prvič vidim tega tipa,« je dejal in nemudoma pritegnil rubyino pozornost. skoraj podzavestno je ta s svojim značilnim mačjim gibom roke lase vrgla nazaj in počasi obliznila levi kotiček ustnic, zatem pa se obrnila in s pogledom poiskala tarčo. »huh, enako. kako čudno, zadnje čase tujcev kar mrgoli tu naokrog.« ni pa zmogla zgrešiti eksotičnega videza tega mladeniča, ki je deloval nekako skrivnostno - predvsem zato, ker je bil eden redkih, mogoče celo edini, ki ga ni poznala. za njene pojme je vse na njemu pričalo, da ima za sabo strašansko zanimivo zgodbo in njena radovednost, vrlina ali ne, ji je že obljubljala, da bo lahko njena želja po dogodivščinah nocoj malenkost potešena z kakšno besedo ali dve z njegove strani. na rdeče ustnice se je prikradel prebrisan nasmešek, navihano se je obrnila k natakarju in privzdignila obrv. »status neznanca mu pravzaprav ne pristoji.« s temi besedami je odmarširala k oddaljeni mizici za dva, v hojo vključila svoje čare in se ustavila tik pred temnolascem. »ne poznam te,« je brez obotavljanja spregovorila in sklepala da mu je že jasno, da to mestece ne slovi ravno po tujcih.