triindvajsetletna grkinja ni bila nikoli pretirano delovna. rodila se je v bogati družini, kjer ji nikoli ni nič manjkalo, zakaj bi torej delala? bila je lepa in vse ji je bilo položeno na srebrnem pladnju, točno v domači kavč, posteljo ali kjerkoli je že bila. poleg tega je bila še izredno pametna, kar je pomenilo odlične ocene v šoli in še veliko drugih dosežkov. toda prav ta njena ležernost in razvajenost sta jo pokopali. ko je bila še doma so ji stregli spredaj in zadaj, bila je najbolj priljubljena na šoli, starša sta jo oboževala in mnogim mlajšim punčkam je bila vzor, kot zvezdnica, ki bi se znašla pri njih. njihova hiša je bila ogromna in imela je veliko možnosti za zabavo, ki jih je polno izkoristila. velikokrat je domov prišla pozno, polna alkohola, kar je pomenilo dober žur. rada se je igračkala z moškimi, ki so ji bili še toliko boljša zabava, ter pri tem uporabljala svojo zapeljivost, ki je lahko kaj hitro zasvojila tarčo, ki si jo je izbrala. bila je heroin za močnejši spol, in uživala je v tem. toda še nihče od njih ji še nikoli ni segel do srca, saj ima odpor do resnejših zvez - veliko je bilo namreč tudi moških (seveda o tem molči) ki so jo nadlegovali, ker ni hotela daljšega razmerja. a kljub temu zanjo ni bolj zabavnega početja od nadzorovanja nedolžnih fantov, ki naredijo vse, kar hoče.
toda pred tremi leti so jo začele igrice z vedno istimi ljudmi dolgočasne, zaželela si je drugega okolja. znašla se je v majhnem mestu shadow woods v michiganu. na nek način jo je dobesedno privleklo k sebi, čeprav ni bilo nič posebnega, pa še ljudje v njem so bili res nenavadni. toda privadila se je na tamkajšnji način življenja in sčasoma se je v njem počutila kot doma. in v tem času se je tudi precej spremenila, čeprav ne ve, kaj je povzročilo to spremembo. postala je nekoliko bolj zadržana in moški niso bili več tako pomemben del njene zabave. morda je bilo to tudi posledica nekaterih pripomb, ki jih je dobila v obraz od nekaj očitno zelo direktnih someščanov - kdo ve? toda še je čas, da se vrne nazaj na stare tirnice, kot tudi da postane resnično vzorna ženska.

kar si je kaidan vedno želel, a tega ni dobil, je bila izobrazba. bister poba, ki je v zvezde kujal vse tiste velike može, ki so uspeli v življenju in si po tihem želel, da bi nekoč tudi sam spadal med njih. toda že kot majhen fantek je bil obsojen na vlačenje po ulicah - njegova edina možnost preživetja je bila kraja, ker pa kljub težkim razmeram želel ohraniti vsaj kanček dostojanstva, se je odločil za malenkost bolj cenjen sloves. brez urjenja ali izkušenj se je oklical za vohuna. laži so mu zmeraj šle od rok in tako se je nekega dne starejši neznanki predstavil kot profesionalec, ki bi z lahkoto odkril vir njenih težav in to je tudi storil. ko se enkrat spraviš iz pekla, kakršen je bil ta v katerega je bil rojen kaiden, si preprosto ne dovoliš več vrniti nazaj. po prvem vohunskem podvigu je bil kaidan dobro poplačan, njegovo ime se je razširilo daleč naokrog in dejansko je doživel približek svojih sanj - uspeh, pomembno vlogo. njegove naloge in izzivi pa so ga sčasoma pripeljali v shadow woods. bil je zmeden in skorajda izgubljen in ta zmeda se je le še bolj zgostila, ko je na sprehodu po ulici zagledal vse te ljudi. zakaj? kot majhen otrok je oboževal pravljice, o njih bi lahko poslušal in bral cele dneve in noči. in ne le o tistih iz tisoč in ene arabske noči, temveč tudi o tistih, za katere se njegovo ljudstvo ni pretirano zanimalo. pepelka, sneguljčica, rdeča kapica, žabji princ.. oboževal jih je, njihove morale je srkal kot goba. verjel je v uroke, resnično ljubezen in dobre ljudi - njegova trnova življenjska pot pa mu je preprečila širjenje te nedolžne otroške vere. in sedaj je tu, v tem zakletem mestecu, kjer dejansko iz dneva v dan podoživlja vse te karakterje. prepričan je, da se mu je zmešalo. da mu je karma povrnila za vse umazane načine, katerih se je kdajkoli poslužil zavoljo svojega dela. opazil je, da nihče nikoli ne odide. ugotovil je, da tudi on ne bo mogel. in tako ga je nekega dne spreletelo, da je prav on mogoče aladin, deček arabskega porekla in dobrega srca, ki za dobro ravnanje preprosto nikoli ni dobil priložnosti. s sabo je pričel nositi debelo knjigo pravljic, očaran, prestrašen. toda le kdo bi mu verjel?

neke noči se je celeste prebudila potna in prestrašena, porajalo se ji je kup vprašanj in vse to le zaradi enih sanj. toda te sanje so bile žive in verljive, kot nekakšni spomini. kraljev dvor, princ derick, podoba nje kot laboda. poznala je to zgodbico, celo oboževala jo je kot majhna deklica. seveda si je takrat predstavljala sebe v vlogi labodje princese, toda pri dvaindvajsetih letih? počutila se je noro in neprisebno, misli na sanje je poskušala odgnati. toda koščki sestavljanke so se ujemali. celeste je bila rojena vplivni francoski družini, toda izgubila je oba starša. izobrazila se je za medicinsko sestro, kajti kljub svojemu premoženju je njena želja bila pomagati drugim, tako kot je nekoč želela pomagati svojim staršem, predvsem bolnemu očetu. njen videz lepe, nedolžne blondinke pa ji ni bil ravno v pomoč, kajti vedno se je našel nekdo, ki jo je bil pripravljen izkoristiti. in sčasoma je to uspelo neznancu na ulici, ki jo je za vedno pustil zaznamovano. mlada francozinja je pobegnila daleč iz države, kjer se je beseda o njenem incidentu hitro razširila in ji sloves spustila na ničlo. bila je dobro dekle, toda življenje ji je pod noge metalo le polena. spontano se je znašla v shadow woodsu in ostala. iskala je točno takšno mestece. takšno, kjer je nihče ne pozna, ni še slišal za njo in je ne misli obsojati. takšno, kjer lahko obrne novo stran življenja. ni se odrekla svojemu poklicu, katerega je opravljala z veseljem, kajti bila je še vedno tista srčna, dobrodušna mladenka. toda ista kot prej ni mogla biti, saj je bila izkoriščena in slike tistega dogodka so se ji konstantno vrtele pred očmi. nazaj pa so prihajali tudi spomini na tiste sanje, ki so ji takrat dale občutek norosti. izguba staršev, posilstvo, obsodbe bivših znancev, prekleta pravljica ki ji ni dala miru – vse je postalo preveč. in tako je pričela verjeti. verjeti, da je nekoč bila princesa. in da mora za svojo srečo le najti pravega princa.

življenje mlade madeline se je zares pričelo, ko se je s svojo prvo predstavo proslavila v gledališču mesta, v katerem se je nahajala že odkar se je zavedala zase. že od malih nog je sanjala o tem, da bi zasijala na tistem odru. toda omejevala jo je njena drugačnost od ostalih vrstnikov. odraščala je v revščini, njene obleke nikoli niso bile dobre, njen videz nikoli dovolj urejen, velikokrat je v šolo prišla umazana in z temnimi podočnjaki pod očmi, kajti medtem, ko je mama pozno v noč delala za majhen kupček denarja, je ona morala čuvati mlajšo sestrico in bratca. toda imela je skrito strast – balet. ko je plesala, se je počutila dovolj dobro. enakovredno. leta in leta se je na ta način sproščala le ko je bila sama, vedoč, da jo nihče ne bi sprejel kljub talentu, ki ga je posedovala. toda približevalo se je njeno osemnajsto leto in končno se je opogumila. pokazala je kaj zna. in pristala je točno tam, kamor si je vedno želela. in zaslužila si je, kajti plesu je bila predana z dušo in telesom. tako kot je 'cesarjev slavec' čudovito pel, je ona med elegantim plesom vsem gledalcem jemala dih. nekaj časa je bila zares srečna, kajti prejemala je kup pohval in kopico občudovanja. od ostalih plesalk se ni razlikovala le po boljši telesni pripravljenosti ali sposobnosti gladkejšega gibanja - ona je preprosto bila bolj predana, kajti med vsako njeno baletno točko je v zraku zavladala magija, ki je bila pravzaprav madelinina karizma, tako močna in sijoča le med plesom. bila je sprejeta in doživela je občutek, po katerem je toliko časa hrepenela. toda dve leti kasneje je bila nadomeščena. s strani skrivnostne neznanke, ki je bila nekakšno nasprotje nedolžni, čisti madeline, a je s svojo skrivnostnostjo vseeno privlačila vse okoli sebe. dvajsetletnica je vedela, da mora balerina sčasoma oditi. poiskati novo občinstvo, ki ga lahko očara. toda zopet se je pojavil strah, da ne bo sprejeta. da ji bo nekdo zopet sodil zaradi njene preteklosti. in tako se je znašla v zakotnem majhnem mestecu, ki je bil videti kot nalašč za nov začetek. lahko bi si celo izmislila novo identiteto, toda že bi pretiravala. o sebi je rada razmišljala kot o grdi rački, ki je postala labod. ki se je preobrazila s plesom. seveda nikoli ni niti pomislila na to, da bi lahko to nekoč res bila. vse dokler v shadow woodsu ni naletela na zmešanega neznanca, ki je mogoče res čisto malo omajal njeno prepričanje, da obstaja le tisto kar vidi z lastnimi očmi.

gracino življenje je bilo vedno na kilometre daleč od takšnega, kot si ga je želela. živela je skupaj s svojo mamo, očimom ter njegovo hčerko - se pravi njeno nepravo polsestro -, ki jo je milo rečeno sovražila. kar je bilo pravzaprav logično, kajti tisti 'stvor' kot je poimenovala očimovo hčerko, je imel vse, kar si je želel. sama je prihajala iz povprečne družine, nikoli ni v ničemer pretirano izstopala. elle pa je bila ljubko dekle, ki se je prikupilo bolj ali manj vsem, ki so jo kdaj srečali, v šoli je imela odlične ocene in ona ter njen oče sta imela pod palcem kar čedno vsoto denarja, od katerega pa grace ni imela nobene koristi, tudi če je z mamo živela pri njiju. vedno si je želela biti nekaj več, ne samo še ena postava v množici, temveč ženska, ki jo pozna večina amerike, zapeljiva lepotica, ki ima na svojem bančnem računu milijone - želela si je postati hollywoodska igralka. in potenciala je imela pravzaprav precej, kajti bila je karizmatična, poleg tega pa še odporna na vse, kar so slabega govorili o njej - ključne lastnosti dobre igralke. vendar se je zavedala tudi, da bo pot do zvezd dolga in trnova. pripravljena je bila trpeti prisilo, izsiljevanje, preseganje svojih zmožnosti in še mnogo več, svoje življenje bi tvegala za to. toda usoda se je presneto kruto poigrala z njo, in tega grace ne bo nikoli pozabila - očim jo je nagnal iz hiše, ko je končno uvidel, kako slabo vpliva na elle, kako se spravlja nanjo preprosto zato, ker ima boljše življenje od nje. ni vedela, kam bi šla, bila je popolnoma izgubljena in zmedena, toda tudi takrat se je zbrala in si rekla, da se bo vsem maščevala za to, pa naj bo kar hoče. dosegla bo zvezde, to je bilo neizpodbitno dejstvo.
a najprej se je želela potuhniti - in kje bi bilo to lažje kot v zakotnem mestecu shadow woods, kamor jo je nekaj dobesedno privleklo? ostala je tam in si pridobila precej ugleda, ki ga prej ni imela, postala je ošabna primadona, ki se nosi visoko kot le kaj, toda kljub njeni trdi in nič kaj prijazni osebnosti, so jo prebivalci sprejeli, in jo raje pustili pri miru. ugotovili so pač, da bi s svojim drezanjem vanjo popravili toliko kot nič, in tega se je zavedala tudi grace, ki ni imela nič proti.

duhovnik, h kateremu je k spovedi hodilo sleherno dekle in boga prosilo, naj ji da možnost grešiti z razvpitim valentinom. je najbrž vse tisto, kar se za njegov poklic ne spodobi in tudi kaj od tistega, kar se na sploh ne spodobi za nikogar. v mestu, kjer se je nahajal prej, so ljudje pravili, da je svojo dušo prodal hudiču in je nedolžna dekleta izrabljal za to, da je lahko v pekel pošiljal svoje najboljše trofeje. ga je to kdaj motilo? seveda ne. kakršnekoli govorice mu niso mogle priti do živega, kajti bil je veliko preveč premeten, da bi se ukvarjal z nepomembnimi ljudmi. toda valentin je že od nekdaj živel v mogoče čisto malo prirejeni realnosti. imel se je res za poslanca temnih sil in sleherni dan je z golim sovraštvom stopal po cerkvi. zaničeval je večino ljudi okoli sebe, ženske je zapeljal in jih nato grdo zavrgel, k temu pa je seveda pripomorel njegov videz, inteligenca in tista temačna karizma, ki je čisto vsakič odsevala njegovo zlobo a ga ravno zato delala tako privlačnega. nekega dne je valentin v domačem mestu v rusiji slišal skupino majhnih deklic šepetati o stari ruski legendi o kraljevi družini. zgodba ga je pritegnila zaradi krutega načina, na kateri je bila družina umorjena in ko je pričel vse skupaj raziskovati globlje in globlje, je v zgodbi začutil sebe. kako se je to zgodilo mu še zmeraj ni jasno, toda zmedlo ga je bistvo legende. da je anastasia živa. in začutil je željo, potrebo po tem, da dokonča svoje delo in jo odstrani. na poti do iskanja tega dekleta pa se je znašel v shadow woodsu. osredotočen na svoj cilj. ali ve, da je pravzaprav del uroka? ne, toda ve, da je prav on hudoben rasputin, ki je v prejšnjem življenju poskrbel za lepo mero krutosti v rusiji. z drugimi se ne ukvarja in tako ne ve, da so tudi drugi ujeti v tem svetu. in pojasnila za to čudno 'ponovno rojstvo' niti ne potrebuje, kajti valentinov um že sam po sebi deluje po dovolj temačnih poteh – z lahkoto sprejme dejstvo, da ima pred sabo ubijalsko misijo.

po zgodovinskih dokazih sodeč je anastasia bila rojena v najvplivnejšo rusko družino svojega časa. ta je bila umorjena na brutalen način, vse člane družine so odpeljali v klet in jih tam postrelili ali pa zabodli če so poskušali bežati. toda legenda pravi, da je anastasia preživela, kajti njenega trupla niso nikoli našli. in res je, bila je rešena s strani fantka, ki ga je poznala od malih nog, namesto nje pa je z družino odšlo drugo dekle. enaka usoda je doživela njeno babico, s katero pa sta se v množici paničnih ljudi bili primorani ločiti. in takrat je nad svetom pravljic in srečnih koncev legel urok, ki je vse obsodil na življenje v realnem svetu. sedaj anya se je znašla v shadow woodsu, toda nemudoma ji je bilo jasno, da tja ne spada. njeno mesto je bilo v sankt peterburgu, to je vedela, toda oditi ni mogla. za razliko od drugih se je ona znašla na cesti, kajti ni imela sorodnikov, doma ali službe. imela je le kup draguljev, skritih v oblačilih, ravno zaradi katerih so njeni spomini privreli na dan. te dragulje so skupaj s sestrami poskrile, kajti njihovo družino so želeli odpeljati, jim zavzeti dvorec, jim uničiti življenje. anya se je spomnila svoje vloge, toda ni razumela, kaj počne tu. služabnice so ji kot majhni punčki prebirale kup pravljic, v katerih so nastopale zlobne čarovnice in njihovi uroki, toda je bila sposobna verjeti v to? druge izbire niti ni imela. bila je brez vsega, toda prodaja svojega premoženja ji je omogočila solidno življenje – na srečo ni nihče poizvedoval, zakaj brezdomka v umazanih oblačilih hrani takšne dragocenosti. spomnila se je tudi, da je od celotne družine preživela le njena babica. sreča v nesreči. njen cilj je postal poiskati njo in seveda dimitrija, fanta, ki ji je rešil življenje in ji obljubil brezpogojno ljubezen in podporo. toda ne sanja se ji, da ni edina rusinja s spomini – tu je še alias rasputina, ki je celo v telesu običajnega človeka željan smrti zadnje ruske plemkinje.

začetek žalostne zgodbe o dekletu z vžigalicami je na skoraj enaki frekvenci z začetkom življenja male pauline – v požaru umre celotna družina, preživi le oče, ki je do dekletca strog in neusmiljen. pretepa jo, ko v cirkusu premalo zasluži. mlado dekle je spretno, elegantno in na pogled čudovito. delo v cirkusu že od malih nog se mogoče sliši zabavno, toda ona si je vedno želela ubežati življenju na katerega je bila obsojena, izkusiti kaj novega, zaživeti svobodno in vse to seveda brez komande moškega, ki ga je sovražila. v nasprotju z nesrečnim koncem njene resnične zgodbe, pravljice, se tokrat njena želja uresniči. sicer ne načrtovano, a se. očeta doleti kap, kajti vsa leta popivanja in kajenja mu najbrž niso prispevala k daljši življenjski dobi. njegova edina preživela hčerka pred tistimi nekaj znanci iz cirkusa zaigra žalostno, strto deklico, toda v resnici ji odleže in ni je sram. vesolje se je namesto nje znebilo nekoga, ki ji je grenil življenje. toda karma se vendarle obrne proti njej, kajti v poskusu bežanja iz tega življenja, paulina pristane v majhnem mestecu, za katerega misli, da je odlična priložnost za nov začetek. tam pa naleti na tujca, neznanca, ki nemudoma ukrade njeno srce – nato pa jo preseneti s svojo noro teorijo, da je ona pravzaprav pravljično bitje, kateremu pač ni usojen srečen konec. dejstvo je verljivo, toda mar se je življenje že dovolj poigralo z njeno usodo in mentalnim stanjem, da bi verjela takšni teoriji? in ali to pomeni, da lahko nad kakršnokoli srečo kar obupa?

v zgodbi u mlademu aladinu je duh igral izjemno pomembno vlogo. omogočil mu je pravzaprav vse, imel je neizmerno moč. bil je ujetnik v zlati čudežni svetilki – vse dokler ga mladenič ni rešil. toda po uroku duh oziroma adel ni našel nikogar, ki bi ga rešil iz krempljev shadow woodsa. no, saj niti ni poskušal, kajti za urok se mu ne sanja. s prekletsvom se je uresničil njegov največji strah, zopet je postal ujetnik in iz dneva v dan se njegova paranoja veča. preživlja se z uličnimi spretnostmi, ki jih obvlada. ljudi zabava in se skriva pod masko sproščenega norčka, toda njegovi nameni niso tako nedolžni. občasno komu spretno suni denarnico, kakšne dragulje, uro, torbico, karkoli mu pride pod roke. sledi o dobremu duhu, ki je želel pomagati, v njem pravzaprav več ni. iz dneva v dan postaja bolj temačen, zagrenjen, nezadovoljen z dejstvom, da ne more zapustiti tega prekletega mesteca. ne zaveda se, da je pred kratkim sem prispel glavni lik iz njegovega prejšnjega življenja, aladin, ki ga morda lahko še reši. morda si lahko pomagata med sabo. toda adel je skoraj že obupan. njegova dejanja so iz dneva v dan hujša, preizkuša svojo usodo in ravna po svojih temačnih željah. ni mu mar za druge. želi le oditi in ker to ne more je to velik pritisk za njegovo stanje. mogoče ga lahko celo privede do roba – če ga nekdo pravočasno ne spomni kaj je njegovo resnično poslanstvo tako na tem svetu kot na pravljičnem.