»kot ponavadi se za razliko ostale populacije sveta o sebi rada razblebetam. najprej bi želela razjasniti, zakaj sem pri devetnajstih letih še vedno tukaj - ne vem. že odkar se lahko zavedam v meni gori želja po svetu, po doživetjih, svobodi, toda moji upi se razblinjajo iz dneva v dan, ko se vračam v enak bar, k enakim obrazom in skratka enakemu vsakdanu. sovražim rutine, vedno sem jih, obsojena sem pa na eno najbolj dolgočasnih. kako je moja družina z italijanskim poreklom sploh pristala v tem mestecu, ki se nahaja bog ve kje, mi še vedno ni jasno. mogoče me boste dojeli kot izstopajoče dekle na dokaj bornem delovnem mestu, neprimerno glasno, nalašč zapeljivo, nasmejano, z debelo plastjo maskare na trepalnicah, rdečimi nohti in v vrtoglavih petah, toda to so pač nekatere izmed malenkosti s katerimi imam možnost izstopanja in krajšanja svojega časa. če si ne bi tako močno želela zbežati od tukaj, tega ne bi opazila, a sem – nihče nikoli ne zapusti shadow woods. slehernega prebivalca nekaj veže sem, prav tako kot mene. in to zagotovo ni le pretirano skrbna in zaščitniška babica, s katero si deliva streho nad glavo. mogoče res nisem dekle, ki bi se sprijaznilo s čimerkoli, kar ji ni po godu in to brez vztrajnega upiranja, toda dejstvo, da sem obsojena na življenje tukaj, počasi sprejemam. in verjemite, to je izjemno težko tako zame kot za mojo samozavest, kajti strašanski del le te predstavlja trdno prepričanje v moj prav in oh, moje sposobnosti. in to zagotovo ne pomeni da sem le vase zagledana mrha, ki je dodobra spoznala že precejšnji del prebivalcev močnejšega spola, kajti vse kar išče je zabava, kanček adrenalina v njenem življenju in beg od vsakdana. ne dragi moji, sem še veliko več. in najbrž ni greh posedovati peščico zdravega idealizma? sploh pa je to nepogrešljiva sestavina, ki me ohranja stabilno in prisebno. no, dokaj. ko uspešno zadržim jezik za zobmi in celo premislim preden kaj bleknem, začasno uspem kontrolirati razpoloženjska nihanja ali pa na sploh ravnam manj vročekrvno kot ponavadi - takrat sem vredna vseh prekletih nobelovih nagrad za človekoljubne dejavnosti. toda ne pustite se očarati tako hitro, saj samokontrola žal ni prišla v paketu z darovi, ki so mi bili položeni v zibelko in tako je prizaneseno le redkim, če sploh komu. kajti resnici na ljubo sem grožnja za vse okoli mene, predvsem moške. sladka, dekliška in smrtonosna. kot, hmm, volk na lovu za svojimi žrtvami. nepredvidljiv in krvoločen. babica je pogosto dejala, da sem bila vedno navihano, a ljubko dekletce. ne dolgo zatem pa se je njena obsodba pričela vrteti le okoli tega kako se je moje ljubkosti vredno bati – zopet nekaj, česar še danes ne razumem. je želja po izkoriščanju svojih moči res tako napačna? mar nima ravno dekle z raziskovalno žilico – takšno, ki zna živeti za trenutek ne glede na ovire, toliko več duše? najbrž ne, kajti kot pravi babica, se na področju moralnih vrednot in odgovornosti nikoli nisem zmogla uriti in se po vsej verjetnosti tudi ne bom. kako vem? preprosto, kajti priložnost za srečo sem zapravila, čeprav nimam niti najmanjšega pojma kako. najbolj tragično je to, da ne vem kdo je bil ta neznanec, da se mi niti ne sanja kaj se je zgodilo in da vem le to, da je delček mene preprosto pogrešan, še meni neznan. in kar me najbolj spravlja ob pamet je v meni globoko zakopano dejstvo, ki pravi da bi se moj hedonističen pogled na svet spremenil le če bi bila dopolnjena s strani.. nekoga, ne pa če bi kar zbežala od vsega. očitno res ne morem imeti vsega.«