še eden izmed zaporedja dolgočasnih, deževnih dnevov. svoj prst je pritisnila ob steklo in istočasno z kapljico dežja pričela drseti navzdol po njemu. stala je ob oknu in zasanjano strmela ven, kot da bi nekaj pričakovala, nekakšno popestritev, nekakšen nepričakovan dogodek. dejstvo, da je globoko v sebi vedela da ne bo dočakala ničesar podobnega je zatrla že njena pozitivna energija. sovražila je monotone dneve in slabo vreme, kajti če je domačemu mestecu karkoli podeljevalo tisti poseben čar je bilo to sonce. vsaj zdelo se ji je da kakršenkoli drug dejavnik preprosto ni bil zmožen narediti kaj dosti. svoj ljubko ponošen pulover je potegnila čez dlani in si z elegantno potezo roke nazaj vrgla valove temnih las. oboževala je, kako hitro je pritegnila pozornost. občutka nepomembnosti, nevidnosti si ni znala predstavljati, kajti četudi bi ruby postala tiha in neopazna, pod takšno masko ne bi zdržala dolgo. preden se je spravila nazaj za šank se je mačje pretegnila in se navihano zasmejala, ko jo je babičin znanec, starejši gospod ki se je vzel od nikoder, požgečkal pod rebri. njen smeh je bil pravzaprav prav tisto, kar je občasno malo poživilo prostor in vzdušje na sploh. večini prisotnih je vreme posrkalo precejšen del energije in tako so kot skupnost dajali videz žrtev v množičnem pokolu. rubyine misli včasih pač niso bile najbolj prizanesljive. pogleda na te ljudi, ki jih na tisti dan najbrž ne bi moglo fascinirati prav nič, ljubka natakarica v resnici ni prenesla in tako se je zavrtela proti radiu ter poiskala primerno frekvenco z živahnimi uspešnicami prejšnjih desetletij. saj ni bilo pomembno ali je njen dober namen sploh uspel. mogoče pa še bo. mogoče bodo vsi ti starejši prebivalci malce prebudili spomine na svoje mladostne dni, se opogumili in se vživeli v vloge krepkih mladeničev in cvetočih mladenk, kakršni so nekoč bili. bolj malo verjetno, a vseeno. upanje umre zadnje, kajne? in tako je spretno zavihtela pladenj poln kozarcev in skodelic, v ritmu pričela migati od stranke do stranke, deliti naročila in peti. bila je kot nekakšen preklet norček te nezanimive okrepčevalnice, kamor so iz dneva v dan zahajali enaki ljudje, svoj jezik držali za zobmi, se na sploh držali zase in kasneje raztrosili vse naokoli. toda nekako ji je uspelo - osebni mehurčki so se pričeli razblinjati, besede so pričele leteti druga čez drugo in zazdelo se ji je tudi, da je nekdo celo pričel brundati na melodijo. sama pa se je napotila k oddaji še zadnjega naročila, čaja namenjenega rjavolaski, ki se je vsak dan prikazala ob približno enaki uri, zasedla dobro osvetljeno mizo in se zatopila v svoj svet debelih knjig. še tako nepozorna, brez zanimanja za knjižne molje in ne preveč očarana nad kupom popisanih strani, je ruby sčasoma opazila deklico sicer simpatičnega videza a potrtega izraza na obrazu. mogoče pa bi jo lahko imela za svoj novi izziv – vzela bi jo pod okrilje, jo spravila v red in ji iz glave izbila vse te mučne misli, ki se ji občasno prezrcalijo na obličje. oh, saj ni poznala niti njenega imena! in seveda je ni želela obsojati ali nadlegovati. želela je pomagati in kdor je ruby poznal je vedel, da se bo spravila na delo in s svojim, za nekatere pretirano energičnim pristopom, po vsej verjetnosti podala nasproten vtis od željenega. priskakljala je k mladenki, se nasmehnila in pred njo odložila skodelico vročega čaja, presenečena nad tem, da jo je neznanka ogovorila prva. »oh, hej! ruby sem,« je odgovorila, ji podala roko, nato pa se svobodno počila na stol nasproti anceline. brado je naslonila na prekrižane dlani in s tistim radovednim pogledom preletela platnice pred njo. »uuu, zgodovinarka. zanimivo. poznaš kakšno zabavno zgodbico, ki bi mi utegnila pregnati misel na to neokusno vreme?«