njen dan se je začel kot ponavadi. vstala je prepozno in še to le zaradi babice, ki ji je na uho kričala nekaj nerazumljivega. ta je bila že v svoji uniformi, oziroma v beli srajčki z rdečim predpasnikom, ki je bil v stilu z celotno okrepčevalnico 'red diner'. poimenovana po ruby, kakopak. zamežikala je z očmi in zatarnala, kajti zbujena je bila iz zanimivih sanj, katerih nadaljevanje je želela dočakati, a ni. nekaj v zvezi z gozdom in lovci, nekaj rdečega.. toda ni se spomnila, seveda se ni, kajti njena edina sorodnica, ki jo je zdaj prezirala zaradi nadležnega glasu in na sploh nadležnega značaja, jo je že preganjala k omari. ruby jo je nagnala ven iz svoje sobe, iz omare zvlekla nekaj kosov oblačil, se podala v kopalnico in se spravila v red. ni prenašala negativnih misli ali kakršnekoli vrste slabe volje na sploh, toda ni si mogla pomagati, da se včasih ne bi pogledala v ogledalo in pomislila, kako bedno ji odteka to življenje. naslednjo sekundo je sicer stresla z glavo in se pozitivno naravnala, češ da je lahko hvaležna da ima vse kar dekle potrebuje, toda to preprosto ni bilo to. želela je prave zabave in pravih dogodivščin, ne kršenje pravil v zakotnem mestecu, načenjanje babičinih živcev in flirtanje s strankami. vse je bilo tako prekleto nezanimivo za devetnajstletno dekle z kopico energije. čez nekaj minut je že ropotala navzdol po stopnicah in komaj je čakala trenutek, ko bi jo babica ošinila s pogledom. pred njo se je zavrtela na svojih črnih lakastih čevljih (vsaj dvanajst centrimetrov, je vedno govorila) in polne rdeče ustnice zavihala v nasmešek majhne punčke. »videti si kot otroška prostitutka, ruby, probleci se - nimam časa zato,« ji je babica vrgla v obraz, ko jo je končno opazila. rubyin smeh je zapolnil prostor, ki je bil ne glede na uro vedno skoraj popolnoma poln in skomignila z rameni. »samo ljubosumna si na mojo mladost, babi,« je rekla, pograbila pladenj in se spretno zavrtela na petah, ko je odšla po naročilo in nase privlekla večino pogledov. lahko je čutila, kako babica za njenim hrbtom maje z glavo in se nekomu toži, kakšne probleme ji dela njena vnukinja. na majhen listek papirja si je kimajoče zapisovala naročilo, takrat pa je s kotičkom očesa privlekla prizor nekoga, ki na njen rdeč mustang parkiran pred kavarno zatika nekakšno verigo. v šoku je izpustila blokec in pisalo iz njenih rok in ne meneč se za stranko stekla proti steklenim vratom. »heeeej, to je moj kurčev avto, kaj misliš da si?« je zakričala, ko se je spravila na ulico. »parkirani ste na prepovedanem mestu, gospodična,« je z nasmeškom odvrnil mladenič, ki je bil očitno zaposlen za to osovraženo vlečno službo ali karkoli je že bila. temnolaska je nad njegovim sproščenim pristopom privzdignila obrv in se odkašljala. »to prepovedano mesto je moja last, dragi. ta lokal je moja last. in mislim, da lahko parkiram kjer hočem.« bila je glasna in glave so se že obračale, toda kot ponavadi ji ni bilo mar. sicer je že ugotovila, da je parkirala napak, kajti prejšnjo noč ni bila najbolj trezna, toda svojega argumenta ni nameravala opustiti. njen naslednji planiran korak je bilo zapeljevanje sicer simpatičnega mladeniča, toda do tega ni prišla, kajti že je sedel v svoj tovornjak, ji skoraj prijazno pomahal in za sabo odvlekel njen oboževan avto. zarenčala je in za njim zaklicala nekaj v stilu 'pasji sin', toda že je bila tu babica, ki jo je grobo zgrabila za roko in zvlekla nazaj v notranjost okrepčevalnice. »nazaj na delovno mesto ali pa ga ne bo več, ti neumnica,« ji je šepnila v uho. vnukinja je odrinila njeno roko in ji brez vsaj poskusa šepetanja vrgla »krava!« v obraz, nato pa jezno odkorakala k šanku, pograbila izpolnjena naročila in ko se je zopet obrnila, so ta zletela naravnost v nekoga pred njo, ki ga seveda ni pravočasno opazila ker je pač bila ruby.

there is around eight hundred words for the amaizing ruby ^^ and kay is wearing this.

kot po navadi - ta fraza je v njenem življenju zadnje čase bolj ali manj prevladovala - se je zbudila precej zgodaj. danes sicer ni delala, saj sta imela oba z očetom prost dan - se pravi da je bila ribarnica zaprta, ker je bil ponedeljek - toda njeno telo je bilo navajeno vstajati zgodaj, tako da si niti ob prostih dnevih ni mogla privoščiti prespanega dopoldneva. nejevoljno je zavzdihnila ter se previdno, da ne bi zbudila smrčečega očeta, zvlekla iz postelje. res je nujno potrebovala skodelico kave, ker pa je 'gazda' ni pil, je nista imela doma. preprosto. v nekaterih stvareh je znal biti colin rogers res presneto trmast, in večinoma se je to izkazalo kot izredno nepriročno. če ne bi vztrajal, da pri njegovi hiši (oziroma stanovanju) kave pač ne bo, pa če se zaradi tega znajde na cesti, ji zdaj ne bi bilo treba navsezgodaj zjutraj v red diner. le-ta je pač edina kavarna z dobro kavi, ki jo shadow woods premore, kar jo je še enkrat opomnila na zakotnost mesteca, ki konec koncev ni bilo ravno majhno. vendar je pomanjkanje barov in restavracij predvsem posledica nezanimivosti samega okolja – kljub temu da je kay menila drugače – ki očitno ni preveč privlačno za lastnike znanih verig kavarnic. prav zgrozila se je ob misli, da bi to dejansko kdo lahko trdil, toda kljub temu je še vedno dobro vedela, da je mesto enostavno preveč neznano, da bi se kdo pozanimal o njem. nenazadnje so lahko srečni, da imajo vsaj en kvaliteten bar, kot je red diner; mnogo drugih krajev nima niti enega.
vse to in še več se je pletlo po rdečelaskini glavi medtem ko je nase navlekla prve kratke hlače, ki jih je našla ter naključno majico brez rokavov, ki jo je takšna usoda doletela predvsem zato, ker se je iz bog ve kakšnega razloga znašla na tleh pred punco. le-ta ni nič pomišljala temveč se jo je hvaležno oblekla in mimogrede ugotovila, da ima motiv ameriške zastave. zamrmrala je še nekaj na temo domoljubnosti, potem pa se hitro pobrala iz spalnice, si obula ponošene japonke ter se izmuznila iz stanovanja. ni se ji bilo težko neslišno premikati, saj je bila precej drobne ter suhe postave, in ko je bila še mlajša se je ničkolikokrat tihotapila skozi njuno stanovanje, kadar ni mogla spati. to je bila tako rekoč njena vrsta kratkočasenja, predvsem v tistem obdobju, ko za mamo ni mogla več jokati temveč je lahko zgolj žalovala. takrat se je velikokrat sredi noči splazila do velikega okna v dnevni sobi in skozenj opazovala zvezde ter pomislila, če ni morda katera izmed njih njena mama. če je kakšna čisto slučajno pomežiknila se je seveda takoj prepričala, da je to gotovo njeno zatočišče, čeprav je ta vera kmalu začela popuščati. zdaj, kot dvajsetletnica se je ob spominih na tisti čas le žalostno nasmehnila in jih kolikor hitro je mogla, odgnala. zadala si je namreč, da o mami ne bo razmišljala in večino časa ji je to lepo uspevalo – toda ne vedno, se razume.
spomine, ki so ji preplavili misli je jezno potisnila stran in jih dodatno zagradila s kamnitim zidom, tudi če je dobro vedela, da jim ne pomeni nikakršne prepreke. edini, ki jim je lahko preprečil na plano je bila ona, in tega se je še kako dobro zavedala. toda, kakorkoli, zavedala se je tudi, da se bo prav kmalu zgrudila na tla in zaspala, če ne dobi kave, torej je hitro smuknila iz stanovanja ter se že čez nekaj časa znašla pred vhodom v red diner. srečo je imela, da je tako blizu njihovega stanovanja, kajti bala se je, da ji daljše razdalje ne bi uspelo prehoditi brez incidenta. sovražila je pozornost in če bi se znašla v takšnem položaju, bi najbrž znorela ali kaj podobnega. ko je vstopila v bar se je napotila proti šanku, kjer je že stala stara gospa, lastnica. toda kar naenkrat ji je pogled zakrila druga oseba, po laseh sodeč ženska, ki je očitno sploh ni opazila. »prekleto!« je vzkliknila kay ter ujela bežno misel, da je zaklela – ki pa ni uspela doseči njene pozornosti za več kot stotinko sekunde, kajti ugotovila je, da se je zaletela naravnost v hčerko lastnice, natakarico ruby. prepričana je bila, da se ji ne piše dobro, tudi če jo je poznala samo na videz. »oh, oprosti, resnično, jaz… nevem, sploh te nisem opazila,« se ji je opravičila ter se zahvalila tistemu, ki je bil na nebu, da ni imela na pladnju česa tekočega ali lomljivega. tako je bil pladenj namreč prazen in čez minuto sta že obe stali pri šanku in kayleigh je ušel droben nasmešek. negotovo, če ji je ruby že odpustila in kaj si o njej misli lastnica, je zamomljala: »lahko dobim skodelico kave? z malo mleka, prosim.« ni kazalo, da bi bila nezaželena ali da bi jo obravnavali kot krivca, tako da se je nekoliko sprostila in se zazrla v rjavolaso natakarico ob sebi. »hej, jaz sem kayleigh – saj se menda poznava, na videz. ti moraš biti ruby, kajne?« zopet se ji je nasmehnila in srčno upala, da ji res ne zameri.

na srečo je na pladnju bilo le nekaj rogljičkov in plastična steklenka in tako se ni zgodilo nič drastičnega, ko je vse skupaj poletelo na tla oziroma po obeh od udeleženk v incidentu. »oooh, prekleto, ne ne, saj sem jaz kriva, oprosti!« toda ko je spoznala, da ni ničesar tekočega pristalo na katerikoli od njiju, se je zasmejala. babica ji pač ne bo mogla težiti za tistih nekaj ubogih peciv. stopila je k šanku, se sklonila da bi z dolge grive otresla drobtine in se nato zopet zravnala. simpatična rdečelaska, ki jo je poznala a se ni mogla spomniti njenega imena, je že stala ob njej in govorila. »mmm, ja. kayleigh, saj res! ja, jaz sem ruby.« nasmehnila se je in namesto da bi ji podala roko je s to raje zamahnila prek rdečelaskinih konic las in vratu, kajti drobtine so se znašle tudi na njej. »tako, zdaj sem popravila svojo zmedo,« je nato dejala z zadovoljnim nasmeškom. še vedno pa je bila kayleigh videti malce zadržana, celo malce prestrašena. saj se ni bala, da je storila kaj narobe, kajne? »oh babi, bom jaz prevzela. ti se malo zavrti okoli novih strank in pusti mladima dekletoma imeti svoj pogovor,« je vskočila, ko je slišala naročilo nove znanke. skočila je na šank, se na zadnji plati zavrtela čez in pristala na drugi strani, kar je babica sovražila – kajti res je bilo videti dokaj prostaško, predvsem zaradi razkazovanja kilometrine rubyinih nog, toda še preden je stara gospa pričela nergati, jo je vnučka stisnila v objem in jo trenutek zatem potisnila nazaj na delo. »so ti res potrebne še dodatne gube od teženja?« je zaklicala za njo in jo zopet sprovocirala z glasnim smehom. »torej, želela si skodelico kave, kajne?« se je nato s širokim nasmeškom obrnila nazaj k rdečelasemu dekletu, razkrivajoč vrsto belih zob. ni je namreč nameravala kar izpustiti brez vsaj kratkega klepeta ali druženja. vsako popestritev je v tem okolju pač sprejemala odprtih rok. »mimogrede, všeč mi je tvoja majčka. zelo domoljubna,« je še dodala, ko je skodelico pristavila pod kavni aparat. sama je s svojim velikokrat provokativnih stilom, ki je sicer sledil modnim smernicam (ki pa v shadow woodsu nikogar preprosto niso zanimale), spodbudila veliko obsojajočih komentarjev, toda občasno so družbo tem delali tudi tisti občudujoči. tudi danes, na vroč julijski dan, se je odločila za nekaj ekstremno kratkega, čemur so še dodaten pridih petdesetih let podeljevali njeni skodrani lasje, počesani le na eno stran. čakala je na narejeno kavo, z konico čevlja rahlo tolkla ob tla po ritmu glasbe, ki se je razglegala po prostoru in si brundala melodijo. je kdaj lahko bila popolnoma pri miru? najbrž ne. spomnila se je, da je babico s svojo hiperaktivnostjo ob pamet spravljala že kot majhna deklica. tekajoč sem in tja, kričeč, pojoč. vedno se je kaj razbilo, vedno je kam padla, skratka, vedno se je nekaj zapletlo. pred kayleigh je postavila skodelico kave in se zopet zadovoljno nasmehnila, tokrat zato, ker ni ničesar razbila ali na sploh uničila naročila. »izvoli, povej mi kakšna je! ah, saj res, še mleko.« tudi to ji je pristavila na pult in jo nato radovedno opazovala. »drugače pa, počneš kaj zabavnega? no, zabavnega po merilih našega mesteca? delo tukaj je prava beda. sicer se ne pritožujem, lahko bi bilo slabše, ampak želim si da bi lahko odšla od vsega skupaj.« za trenutek se je zagledala skozi okno. kdaj bo prišel njen princ na belem konju in jo odpeljal v svet? »s trebuhom za zabavo, ali kakšna je že tista fraza,« je nadaljevala v smehu.

vse bolj se ji je dozdevalo, da ji ruby niti slučajno ni zamerila – kar se je še potrdilo ob njenem živahnem tonu, ko ji je odgovorila na njeno vprašanje. »saj sem vedela! upam da mi res ne zameriš za trk prej,« je prav tako veselo rekla in se nasmejano prepustila rjavolaskini roki, ki ji je nežno pometla drobtine z las. »tvojo? daj no, obe smo krive, ker pač očitno nisva najbolj pozorna osebka – to velja vsaj zame, hm.« jasno je nakazala, da ji ne misli kar tako prepustiti celotne krivde, kajti nenazadnje se verjetno nič od tega ne bi zgodilo, če bi bila kay le za kanček bolj pozorna in bi se prijazni natakarici pravočasno izognila. seveda pa je bila zamišljena, kot pravzaprav – kot je zadnje dni ugotavljala – večino časa, ki ga ni preživela v početju česa zanimivejšega. toda kakorkoli, kljub temu je bila ruby zelo hvaležna, da je ni obtoževala, kajti prav tega se je najbolj bala – da bi bila nedobrodošla stranka v edini spodobni kavarni, ki je bila precej na nivoju. vse skupaj bi jo prav gotovo spomnilo na zgodnja šolska leta in njeno izobčenost. in to bi jo seveda potrlo, držala bi se na samem, po tem pa bi sledilo vnovično stabiliziranje in vključitev v družbo – krog je sklenjen! toda ni ga hotela spet prebroditi, razumljivo. v svojem nadaljnjem življenju si je želela predvsem miru in ustaljenosti, prekinjene z občasnimi zanimivimi, toda nenevarnimi stvarmi. sicer je imela občutek, da se to ne bo ravno uresničilo, toda občutek jo je že velikokrat premagal, torej ta slutnja pravzaprav ne pomeni veliko – vsaj upala je, da ne.
neprijetno se je zdrznila, ko je ruby povsem lahkotno skočila na šank ter se spretno prevalila na drugo stran. akrobacija je trajala največ kakšnih deset sekund in kot bi mignil jo je gibčna rjavolaska že spraševala, če je želela kavo (čeprav je bilo očitno, da je to dobro vedela). »ehm, ja…« je še vedno nekoliko v transu izdavila kay ter se občudujoče zazrla v sogovornico, ki je medtem že začela pripravljati kavo. »to pa je bilo nekaj,« je nekoliko pretreseno pokimala. skoraj bi preslišala rubyjin komentar njene majice – tista pripomba o domoljubnosti je bila skoraj identična tisti, ki jo je v stanovanju nedolgo nazaj zamomljala tudi sama. »oh, to. hvala, zjutraj je bila to pač prva, ki mi je med brskanjem po omari padla v roke. z eno nogo sem bila še v sanjskem svetu in nisem bila pripravljena pol ure izbirati primerne kombinacije. upam, da ne izgleda grozno.« opravičujoče se je nasmehnila ter se hkrati prvič, odkar se je tisto jutro zbudila, dejansko pogledala in ugotovila, da mogoče ne čisto oprijete hlače ter domoljubna majica ni najboljša kombinacija. zavila je z očmi, ter upala, da nihče ni bil pozoren na njeno opravo. rahlo je zardela in nadvse hvaležno sprejela kavo, ki jo je pred njo postavila ruby, očitno izredno hiperaktivno dekle, kar je kayleigh čisto ustrezalo – tudi sama ni bila najbolj miren človek. »ah, odlična je, kot vedno pri vas,« se je veselo zahvalila zanjo ter si medtem nalila še kanček mleka, ki se je znašlo poleg skodelice. »če dobro pomislim niti ne. večinoma delam v očetovi ribarnici – colin's fish market, gotovo jo poznaš, nahaja se tu blizu – in kdaj pa kdaj se prikaže kakšen zanimiv osebek, sicer pa tukaj tako ali tako ni nič zanimivega za početi. tudi jaz si velikokrat želim, da bi kdaj doživela še kaj več od nove pošiljke rib. predvsem pa si želim videti morje in zaplavati v njem – neizmerno srečna bi bila, če bi kdaj začutila slani morski zrak in se potopila v svetlečo modrino oceana. kaj natančno pa si najbolj želiš videti? ali je to preprosto vse?« zasmejala se je, kajti ruby je bila definitivno tip človeka, ki bi mu prisodila, da ga zanima vse, kar se da videti. »oh, s trebuhom za kruhom misliš, kajne? pa saj je vseeno; tudi v mojih ušesih zveni izredno privlačno, čeprav si kljub vsemu temu potihem ne želim zapustiti shadow woodsa… kot bi me nekaj zadrževalo v njem, čeprav nimam pojma kaj bi lahko bilo.« zamišljeno je srknila še en požirek odlične kave ter brado naslonila na dlan. že nekajkrat se je zalotila pri razmišljanju o tem, kako bi pogrešala mestece, če bi kam odšla, kaj vse bi zamudila in kako izgubljena bi bila v svetu, ki ga ne bi zapolnjevalo njeno domače stanovanjce, igrivi oče ter njuna ribarnica, nočni sprehodi po mestu in izleti v gozd in h jezeru.

pohvala njene kave ji je na obraz pričarala še enega izmed številnih nasmeškov, ki so se ji na obrazu zarisali v tako kratkem času med pogovorom s simpatično rdečelasko. »mhm, vem kje je ribarnica. vem da babi kar precej zahaja tja, jaz pa sem bila tam le parkrat. toda kakorkoli, kar se tiče zanimivih osebkov – govoriva o fantih? mar tja zahajajo kakšni seksi ribiči ali karkoli že so?« s temi besedami je temnolaska namigujoče privzdignila obrv in se hudomušno nasmehnila. že si je lahko predstavljala kako pobere vse svoje stvari in se začasno preseli h kayleigh, seveda pod pogojem da ima ta res več moškega prometa kot ona sama. kar je bilo sicer dvomljivo, kajti stežka bi katero drugo poslopje bolj mrgolelo z predstavniki močnejšega spola kot najboljša okrepčevalnica v mestecu. »uau, ocean. tako občudujoče se na plavanje sicer nisem še nikoli osredotočila, toda če pomislim – res bi znalo biti zabavno. sploh sedaj med to vročino. en dan si lahko zagotovo vzameva oddih in se napotiva do jezera, kaj praviš? predstavljali si bova da sva v morju, to sploh ni problem.« do dekleta, ki ji je dotik vode, kot kaže, pomenilo življenje, je začutila kanček sočutja. hrepeneli sta po približno enakih stvareh – zabavi, doživetjih, svobodi. »ah, definitivno, jaz si želim videti vse. želim si potovati, raziskovati, se spravljati v težave in se vleči iz njih, preizkusiti karseda veliko stvari, skratka, nekoč se želim ozreti nazaj, se nasmejati nad vsemi spomini in spoznati, kako prekleto dobro sem izkoristila življenje.« za trenutek se je zagledala v prazno in ob njenih besedah se je prodorna modra barva njenih oči zalesketala, kajti tako hitro je njena domišljija naslikala kup nerealnih prizorov, spominov, ki najbrž nikoli ne bodo postali resničnost. ruby pa je pogled hitro tudi spustila in ne le zaradi vsem jasnega dejstva, da možnosti za njen beg iz shadow woodsa skorajda ni. bilo je še nekaj, česar ni razumela in za kar razlage preprosto ni bilo. nekaj ji je manjkalo in to ni bil le dinamičen način življenja, po kateremu je tako goreče hrepenela. mogoče za vrsto spominov, kakršnih si je želela, ni bila potrebna selitev. mogoče je potrebovala le nekoga, ki bi ji znal, le s svojim obstojem, na dlani predstaviti cel svet z vsemi lepimi platmi življenja. toda tega se ni mogla zavedati, urok, njen um, ona sama si je to preprečevala. pomembno ugotovitev pa je zato nadomestil nenaden glavobol, ki je naznanjal sunkovito spremembo razpoloženja. toda ni si želela dovoliti slabe volje in še posebno ne tega, da bi odgnala dekle pred sabo. tako se je brez pojasnila zasukala, si hitro natočila kozarec mrzle vode, iz žepa potegnila eno izmed tablet, katere je vedno imela pri sebi in to v trenutku pogoltnila. nato je komaj opazno stresla z glavo, vdihnila in se ponovno naravnala na pozitivno, energično valovno dolžino. »saj res, s trebuhom za kruhom. no, saj ni važno, veš kaj mislim.« vedela pa je tudi kaj misli kayleigh ob naslednjih besedah, ki jih je izgovorila. »točno tako, kot bi te nekaj zadrževalo. misliš, da nisem že tisočkrat poskusila oditi? že ko sem bila majhna punčka, sem tolikokrat poskušala preteči rob gozda, a me je čisto vsakič nekdo ulovil, ali pa je nekaj preprosto pritegnilo mojo pozornost. še sedaj je tako. mogoče je to preprosto delo karme, mogoče pa je vse maslo kakšnega prekletega čarovnika,« je bolj ali manj cinično dejala in prhnila, brez da bi se zavedala resničnega pomena svojih besed. toda če je dobro pomislila, je to mogoče bilo tudi delo nje same. za sabo bi pustila celo življenje. babico, vse prijatelje in znance, celo moške, s katerimi se je le igračkala – zapustila bi vse, kar jo je izoblikovalo v njo. je sploh bila dovolj močna, da bi zaradi tipične mladostniške želje vse skupaj pustila za sabo? odgovor je bil preprost. ne, toda bila je tako trmasta in nepremišljena, da bi to storila še v najbolj neprimernem trenutku. »mogoče bi morali poskusiti skupaj? z moralno podporo in tem sranjem,« je po kakšni sekundi 'tuhtanja' vnovič spregovorila. če bi o posledicah pretirano razmišljala, tistega čara kršenja pravil sploh ne bi bilo. »danes, jutri, kadarkoli. pobrali bi se od tukaj, zapustili vse skupaj in se podali v svet. mar ni to tisto, kar si želiva? potem narediva to.« in tako je brez čakanja na odgovor vstala, povlekla nič krivo rdečelaso mladenko za roko in se napotila proti vratom. le kaj bi še čakala?