you can log in as a test user with the username of 'the white rabbit' and password 'onceuponatime'.
ellette rumpelstiltskin erin the little mermaid ruby little red riding hood
za nastanek foruma sta zadolženi ELLETTE in ERIN. skin je prirejen po predlogi leave me breathless by juliet z rcr foruma, celoten videz foruma pa je last RUBY. zasnova foruma je prirejena po istoimenskem tumblr rpgju ter serijah kot je once upon a time. vsi liki in njihove zgodbe temeljijo na pravljicah, ki so last avtorjev kot so h. c. andersen, brata grimm, charles perrault, j. m. barrie in lewis carroll. canoni so delo ERIN in RUBY, njihov videz pa je delo ERIN. ves pisni material foruma je last njegovih uporabnikov. kopiranje česarkoli na forumu brez predhodnega posvetovanja z avtorji je prepovedano.
oh, you make me live, whatever this world can give to me
Avtor
Sporočilo
diamond snow white
Messages : 29 Magic beans : 21 Reputation : 7
Naslov sporočila: oh, you make me live, whatever this world can give to me Ned Jul 15, 2012 8:52 pm
this post is for handsome james also known as the huntsman or diamond's best friend. diamond is wearing this and for inspiration i'm listening to national anthem by lana del rey. ohh, i'm already in love with this two! take your time with reply.
zaprla je oči in globoko vdihnila – zrak v prostoru je bil poln dima, vonja po pivu in nenazanje tudi vonja potnih teles, ki so se v baru šele začela zbirati. diamond je pila že tretje pivo in čeprav se vam to morda ne zdi nič tako zelo oh-in-ah-in-sploh nenavadnega, je ona namreč zelo hitro postala pijana – to je bil tudi razlog, da se je ponavadi raje izogibala alkoholu in se tako hkrati izognila tudi naprijetnim trenutkom naslednjega dne, ko je šele iz druge roke ugotovila, kaj vse je počela prejšnji večera in koliko stvari preveč je povedala. tokrat je bilo drugače – hotela se je le napiti. hotela je pozabiti na vse stvari, ki so jo pestile zadnje mesece in že enkrat pozabiti dejstvo, da je bila nenazadnje v mestu še vedno sama. popolnoma sama. no, ne čisto dobesedno sama, le v ljubezenskem pomenu. poznala je nekaj bogatih moških, ki so jo tu in tam za noč ali dve pogostili v svojih razkošnih stanovanji, naslednjega dne pa je lahko uživala ob bazenu in odličnih koktejlih, ki so jih ji pripravile hišne pomočnice, vendar to ni bilo to – to ni bila ljubezen, ki jo je želela. to ni bila ljubezen, o kateri je sanjarila že od malih nog. še do nedolgo nazaj je bilo sanjarjenje in beg pred resničnostjo res vse kar je počela. ko ji kaj ni šlo po načrtih je preprosto zaprla oči in si predstavljala, kako leži nekje na ležalniku ob peščeni plaži, ob njej pa se blazno postaven in seksi tip ukvarja z njunimi otroci – to je bilo vse, kar si je želela. ampak bilo je videti, da je bilo še to preveč. spila je še en požirek piva in ponovila postopek izpred nekaj sekund, zaprla je oči in globoko vdihnila. že od desetega leta je imela astmo in zato so ji take vrste vdihi šli dobro od rok. pravzaprav je bila že od rojstva obsojena na alergije, nekatere so se sčasoma ozdravile, vendar so vedno znova prihajale tudi nove. najbolj čudno pri vsem skupaj je bilo, da nikoli pravzaprav ni imela težav, ki bi jih morala imeti oziroma, bolje rečeno, naj imela. če je bila na primer alergična na prah, je lahko brez skrbi živela v svojem nepospravljenem, prašnem najemniškem stanovanju, katerega vsakomesečni računi so, mimogrede, še vedno bili poslani naravnost v new york k njenemu očetu, pa ni čutila nobenih posledic. skratka, zelo čudno. ozrla se je po prostoru in v množici opazila nekaj znanih obrazov. pravzaprav so ji bili že vsi obrazi tega mesta znani, ker so se nenazadnje tudi vsi vsaj navidezno poznali. še vedno ni imela pojma, zakaj za vraga se je sploh preselila v to zatohlo, neznano in dolgočasno mesto, ampak vsakič, ko je hotela oditi nazaj v new york, je vedela, da tega ne sme storiti. to je bilo skoraj tako čudno kot tista reč z alergijami. kakorkoli, sedela je za točilnim pultom in kot kak starec pila pivo in kadila cigareto – oh ja, super kombinacija za astmatika. hkrati je opazovala mlajšega natakarja, ki je bil tukaj najverjetneje le kot študent, saj je že cele pol ure, odkar je diamond prišla sem, le pomival posodo. prijetno je bilo gledati nekoga, ki je izgledal še celo bolj zdolgočaseno in obupano kot ona sama, le to je bil razlog, da ni pogleda raje preusmerila na moškega, ki je ravnokar sedel k njej in je čakal na primeren trenutek, da jo ogovori. takih kretenov je imela že zdavnaj dovolj in v tem mestu jih je bilo, kdo bi si mislil, toliko, da se jih nikakor ni mogla otresti. vstala je, stoje do konca spila pivo, mu namenila grd pogled ter nato začela počasi stopati proti izhodu. hotela je poiskati kraj, kjer bo imela čas zase in bo lahko v samoti pila, kadila in pač počela tisto, kar je imela za ta večer planirano že tedne – nič. ampak ji to, tako je bilo videti, ni bilo usojeno. ko je že skoraj zapustila zatohel, dima poln prostor bara, je namreč pri vratih zagledala jamesa. zdaj pa še on, je pomislila in če je ne bi gledal, bi najverjetneje tudi zavila z očmi. saj ne, da ga ne bi marala. preprosto je hotela le biti sama – ji bog ali kdorkoli je že bil zadolžen za te vrste stvari ne bi niti tokrat ustregel? james je bil njen najboljši prijatelj, čeprav, hm... vedno, ko je bila ob njem, je imela občutek, da hoče biti tudi kaj več kot prijatelj. vedno je bil malce preveč zaščitniški in včasih se je počutila, kot da bi mu nekdo naročil naj poskrbi zanjo. po drugi strani pa je bil vseeno ravno james eden izmed tistih, ki jim je zaupala in ravno zaradi tega dejstva se je odločila, da ga ne bo ignorirala in brez besed odšla iz bara, temveč je stopila do njega in ga prijazno ogovorila. »hej, kaj pa ti tukaj?« za trenutek se je ustavila in pogledala nekaj metrov na levo, nekaj metrov na desno, nato pa še za njega, da bi se prepričala, da je sam. »in to sam.« nasmehnila se je in pomislila, da je ima tudi james podobne probleme kot ona sama – kaj bi pa sicer bil razlog, da je v petek zvečer sam prišel sem? znova se je nasmehnila, tokrat bolj sama pri sebi, in ga nato prijela za roko ter potegnila proti mizi v kotu prostora.
james the huntsman
Messages : 21 Magic beans : 15 Reputation : 3
Naslov sporočila: Re: oh, you make me live, whatever this world can give to me Sob Jul 21, 2012 7:28 pm
this is for my lovely diamond. i wrote 861 words and for inspiration i was listening to band of horses oh and ps, my friend has the same shirt that you post from john lennon
mišice na rokah so ga že močno bolele od prekladanja papirjev v pisarni, ter ukvarjanja s pacienti. včasih je bilo težko zdržati celotni dan na nogah brez, da bi ti nekajkrat klecnila v kolenih. zdravniki so imeli po navadi okvarjena kolena in komolce. čeprav se je jamesu zdelo, da si sam zapestij ni okvaril z delom v zdravstvu. pa vendar je včasih čutil neprijeten občutek, kot da mu v rokah nekaj manjka. in ta stvar ni bila skalpel ali injekcija. zaradi bolečin je doma omahnil na kavč v dnevni sobi in si odprl pločevinko piva. po drugi pločevinki se je le s težavo zvlekel pod tuš. želel si je se oprhati in se zvaliti v mehkobo svoje postelje. vendar mu je to mrzla prha le preprečila in ga dodobra zbudila, da je bil pripravljen narediti vse. le spati ne. odločitev je padla, zato je iz obešalnika potegnil sveže oprano srajco, iz spodnje police temne in sprane kavbojke ter njegove najljubše allstarke. ja, tudi moški so znali prati sami. še posebej, če v njihovi bližini ni bilo žensk, ki bi poskrbele za gospodinjska dela. sam se je naučil prati svoja oblačila, likati in kuhati. samozavestno je brez problemov skuhal večerjo, katero bi mu zavidal marsikateri kuhar v najprestižnejši restavraciji. zaklenil je vrata in sedel v črnega mustanga, ki si ga je privoščil s svojo dokaj dobro plačo. avtomobili so bili njegova strast. nekaj kar mu je pomenilo oddih od vsakdanjega življenja. čeprav mu popravila niso šla tako od rok, kakor popravila človeških bolezni. zavil je v ulico in ustavil nasproti lokala v katerega je bil namenjen. preden je vstopil v lokal je zaklenil svojega jeklenega konjička in se podal v notranjost. basi so odmevali po prostoru in komaj si lahko slišal besedilo pesmi, čeprav je bilo tega zelo malo. slišal si le nekaj podobnega tuc tuc tuc. to je bilo vse. nerad je zahajal v take bare, a se je v takem vzdušju lahko sprostil in pozabil na zunanje probleme. naročil je pivo in se sprehodil po prostoru. vsak obraz je poznal vsaj na videz, nekatere je celo pozdravil in z njimi spregovoril besedo ali dve. za nikogar pa ni mogel reči, da je njegov prijatelj. le znanec. roko je spustil ob bok in na njegovo srečo v hlačnem žepu zatipal škatlico. stopil je do točilnega pulta in odložil steklenico ter naročil novo. poleg njega je stalo dekle, ter ga neprestano opazovalo. namenil ji je pogled in se nasmehnil le z eno stranjo ustnic. pograbil je steklenico s pivom in pomežiknil mladenki. ravno zaradi takih dejanj je imel sloves ženskarja. to ga je včasih zmotilo, a se je navadil na vse poglede in posmehljivo šepetanje someščanov. požvižgal se je na govorice. pa kaj je bilo narobe v tem, da je sem ter tja pogledal za lepim dekletom in se ji po možnosti nasmehnil. do sedaj še ni našel ženske, ki bi mu resnično ukradla srce. večkrat pa se je s katero pozabaval. nekatera so mu prirasla k srcu, vendar ni znal povedati ali jih ljubi ali ne. nekoliko vinjen je odšel do izhoda, kjer mu je varnostnik zatežil, da mora steklenico pustiti v lokalu. zato se je ob izhodi naslonil na steno in opazoval ljudi, ki so se gnetli pred vrati. prižgal je cigareto in užitkarsko oblikoval dim v krogce. spil je še nekaj požirkov, dokler ni bila steklenica prazna, ter jo odložil na veliko, na eni nogi stoječo mizo. spremljal je odhode in prihode ljudi in se nekajkrat dodobra nasmejal. deklina, ki bi ji prepisal le dobrih dvajset let je opita skakala naokrog s svojim prijateljem, za katerega je bilo z lahkoto domnevati, da je zaljubljen vanjo. dekle pa je bilo tako opito, da je bruhalo na sosednjem vogalu. 'ubogi fantič. danes že ne bo dobil svojega.' si je mislil james in se nasmehnil. zopet je pogledal proti vratom, ko je opazil znano postavo. diamond, ki je vidno opita hodila proti njem. »to bi lahko vprašal tudi tebe?« je tiho zavzdihnil in stegnil roko, saj se je njena postava nevarno zamajala. bila je njegova prijateljica. edina, kateri je zares zaupal. ji pomagal in jo zaščitil pred vsem slabim. bila je tista, edina oseba, ki ga je poznala na dno duše. ter ga sprejela takšnega kot je. imel jo je rad. ampak ali je to le prijateljska ljubezen ali nekaj več? tega si niti sam ni mogel razložiti, saj je bila njegova ljubezen večja od le prijateljske. pa vendar je nikoli ni gledal kot žensko s katero bi si lahko delil posteljo. ni je videl kot partnerice. pa vseeno mu je njena bližina ustrezala. gledala ga je s tistimi njenimi prijetnimi očmi, v katerih je lahko opazil nelagodnost. zakaj vendar se je počutila tako? bila sta najboljša prijatelja. »sam sem. s kom pa naj bi bil?« je sarkastično vprašal in ji pustil, da ja je za roko vodila po prostoru. pomignil je natakarici in naročil dve pivi. sedel je poleg diamond in se zasmejal. »nekam čudne volje izgledaš? kaj te muči?« je nadvse prijateljsko vprašal in ji roko vrgel okoli ramen. vedel je, da ji zaradi tega ne bo niti malo nerodno. zopet je prižgal cigareto in škatlico potisnil pred diamond.
diamond snow white
Messages : 29 Magic beans : 21 Reputation : 7
Naslov sporočila: Re: oh, you make me live, whatever this world can give to me Ned Jul 22, 2012 2:06 pm
i ALMOST bought it, too. sem jo že imela v rokah pa sem jo dala nazaj, ker imam že preveč majic od beatlov in johna lennona. i'm kinda obsessed with them. however, this post is just for you, james and for inspiration i'm again listening to lana del rey and her singel summertime sadness.
»hm... mogoče s katero izmed svojih deklet?« je odgovorila, čeprav je bila skoraj prepričana, da je njegovo vprašanje bilo zgolj retorično. bila je malo preveč sarkastična in ni vedela ali naj za to krivi alkohol v njenem telesu ali kaj drugega. »kaj me muči?« je nato ponovila njegovo vprašanje. »pravzaprav vse. veš, ne gre vsem tako lepo kot tebi,« je dodala v šali in upala, da bo james razumel njen smisel za humor. pravzaprav sploh ni vedela, če obstaja možnost ali način, kako bi ga lahko pripravila do tega, da bi jo sovražil. tega sicer ni niti v sanjah hotela, ampak ko jo je tako z eno roko objemal okoli rame, preprosto ni mogla imeti drugega občutka, kot da hoče od nje nekaj več kot prijateljstvo. nikoli ni pomislila, da bi razlog za njeno sumničavost bil ta, da do zdaj še nikoli ni bila prijateljica z moškim, ki ni bil piflar ali obseden z računalniškimi igricami. iz škatlice je vzela ponujeno cigareto in jo prižgala z jamesovim vžigalnikom, ki ga je ta odložil na mizi. »veš,...« je hotela nadaljevati, čeprav ni točno vedela, kaj je sploh imela namen povedati, ko je naenkrat začel zvoniti njen mobilni telefon. come as you are, as you were, as i want you to be, se je glas kurta cobaina komaj slišal skozi divjo glasbo, ki je odmevala po prostoru. brez da bi pogledala kdo kliče, je prekinila klic, mobitel dobesedno vrgla v torbico in jamesu namenila enega izmed tistih pogledov, ki so hkrati dajali vedeti, da ji je vseeno za svet okoli nje, vendar ji je vseeno mar za njega – nekaj takega v glavnem. natakarica je prinesla naročeno pivo in diamond je pustila, da je james plačal. pravzaprav ji tudi ni preostalo drugega, ker s seboj tako ali tako ni imela več nič denarja. »hvala,« se mu je zahvalila, bolj iz vljudnosti kot zaradi česar drugega. »no, kaj pa torej ti počneš tukaj? pričakovala bi, da bi se v petek ponoči bolj zabaval s kakšno meter osemdeset veliko punco z štiridesetimi kilogrami in še dvema kilograma make-upa... kot pa sedel tukaj... z mano.« bila je preveč sarkastična, mogoče celo nesramna. »po drugi strani pa je prijeten občutek, da nisem edina, ki petkove večere preživlja sama.« govorila je popolnoma nesmiselne besede, ampak vseeno je bilo bolje to, kot pa da bi bila oba tiho in bi med njima nastala tista neprijetna tišina. spila je velik požirek piva in nato čisto tiho zapela melodijo neke pesmi, ki se je ravnokar vrtela v baru in katere naslova ni poznala. morda ni bil primeren trenutek za pogovor, ki ga je imela namen začeti, vseeno pa je imela občutek, da bo v vinjem stanju veliko lažje povedala svoje mnenje, kot če bi bila popolnoma pri sebi. »veš james, včasih ko sem s tabo imam občutek...« mogoče ji sploh ne bo verjel in bo mislil, da to govori samo zato, ker je pijana, obupana in ne vem kaj še vse. »imam občutek,« je tišje ponovila. gledala je v zid na drugi strani mize in med dolgo pavzo, ki jo je naredila, delala nekaj čudnega z ustnicami - kot bi hotela nekaj povedati, pa bi si takoj premislila. »... da ti hočem povedati...« vse skupaj je postajalo vedno bolj neprijetno, ampak diamond je bilo vseeno, ker je počasi začela izgubljati nadzor nad sabo in svojim telesom. izgubila je že skoraj vse kar je imela – da bi izgubila še najboljšega prijatelja je bila torej zadnja stvar, ki si jo je v tistem trenutku želela. »... da te imam rada.« ojej, kako dvoumno je to zvenelo. vseeno boljše to, kot pa da bi se na tako prijeten večer in noč, ki je bila pred njima, skregala zaradi malenkosti, kot je bila ta, da je njen najboljši prijatelj najverjetneje zaljubljen vanjo. spila je še en velik požirek piva in vase potegnila dim cigarete, nato pa povsem normalno, kolikor je bilo v njenem stanju to sploh mogoče, nadaljevala pogovor: »dolgo te ni bilo na spregled. verjetno imaš veliko dela v službi, kajne?« ja, james je bil zdravnik. diamond pa je do tega ločilo le nekaj ur dela in diploma. »jaz sem bila ravno včeraj na razgovoru za službo v tisti trgovini z oblačili na vogalu pri mojem stanovanju... ampak seveda nisem dobila službe. pravzaprav mi nihče ne verjame, da imam skoooraj diplomo iz medicine.« zelo je poudarila besedo skoraj in se hkrati spretno izognila jamesovi roki, ki je še vedno objemala njeno ramo.
james the huntsman
Messages : 21 Magic beans : 15 Reputation : 3
Naslov sporočila: Re: oh, you make me live, whatever this world can give to me Pon Jul 23, 2012 3:54 pm
zlo všečna majčka je ja. (: btw i wrote almost eight hundred words and i was listening the only exception by paramore
ob njenem odgovoru je rahlo priprl oči in nagubal čelo. »to je zvenelo, kot da sem moška kurba. hvala.« res je bilo, da so se dekleta v njegovem objemu menjavala, a vseeno se ni počutil, da so njegova dejanja napačna. bil je samski, brez dekleta. in lahko je počel, kar si je zaželel. če pa so si dekleta želela njegove bližine, to ni bila njegova krivda. »ah, daj no. kot da je meni z rožicam postlano.« povesil je glavo in se zazrl v rob mize. zakaj pravzaprav je živel. za delo? deklet in dela mu ni primanjkovalo. manjkalo pa je nekaj ključnega. nekaj za kar še ni izvedel. ko je pogled zopet obrnil proti njej, je v njenih očeh začutil, da mu še vedno nekaj prikriva. ter da ga z besedami želi odvrniti od resnice. ni ji zameril, da je govorila tako odrezavo in hladno. pa vseeno ga je mučila njena trenutna neprijaznost. »ja?« ji je odgovoril, ko je začela s kratkim stavkom ter nato pogledal proti utripajočemu telefonu. nasmehnil se je njenemu odzivu, ko je telefon pospravila v torbico. »zaradi mene se lahko oglasiš.« ji je še rekel in ji z roko frcnil po nosu. bila je njegova prijateljica, zato si ni želel, da bi zaradi njunega druženja odpovedala druženju z nekom drugim. nikomur ni odrekel prave sreče, čeprav se je tista prava sreča le malokrat zgodila v shadow woodsu. segel je v žep in iz denarnice potegnil denar ter ga stisnil v dlan natakarici. ko mu je že želela vrniti drobiž, je zamahnil z roko – češ, to imej za napitnino. glasno se je nasmejal ob diamondini opazki o njegovem okusu za dekleta. »včasih si želim večer preživeti sam ali pa z najboljšo prijateljico. ti ni dovolj dober razlog?« dekleta s katerimi je po navadi preživel noč, so res da bile videti, kot manekenke iz revij, vendar so bile dovolj prazne glave, da jim ni bilo mar, ko jih je zjutraj pustil same. »misliš, da ti nisi dovolj lepa, da bi s tabo preživel večer?« takoj, ko je to izrekel se je ugriznil v ustnico. »ne razumi me napak, kot današnji večer sem mislil.« ni si želel, da bi si ustvarila napačno sliko. bila mu je prijateljica in nič več kot to. nekaj v srcu mu je govorilo, da mora poskrbeti zanjo in paziti nanjo, kot bi bila njegova sestra. pozorno jo je poslušal, čeprav je govorila prekinjeno in jo zmedeno pogledal v oči. nekaj dobrih minut ni dojel, kaj mu pravzaprav želi povedati. kakšni občutki neki so jo preplavljali? ob njenih zadnjih besedah ga je preplavila nekakšna toplota, zato si ni mogel pomagati, kot da se je na široko nasmehnil in pokimal. »tudi jaz te imam rad. pa saj to veš. da bi zate naredil vse. čeprav, ne vem kako je prišlo do tega, a se mi zdi, kot da sem ti to dolžan.« je prijateljsko rekel in jo potrepljal po rami. še vedno pa je bilo v njegovih očeh opaziti tisto zmedenost, s katero je želel sporočiti, da si njenih besed mogoče ne razlaga pravilno. je mogoče njegova prijateljica do njega čutila kaj več? tega vprašanja si ni upal zastaviti naglas. mogoče pa si je mislila, da to čuti on. da do nje čuti ljubezen. ljubezen, ki je ni mogel čutiti do nobene ženske. nekaj za kar je bil prikrajšan. »zakaj spremi…« ko je želel vprašati, zakaj spreminja temo, je utihnil in ji spet prisluhnil. »ne vedo kaj so izgubili.« je pripomnil in ji pomežiknil. »skoraj diplomo. ko jo boš zares naredila, veš da te čaka služba poleg mene. ne bi si mogel želeti boljše pomočnice kot si ti. in tega ne govorim, ker si mi prijateljica, ampak mislim resno. zelo si sposobna. bila bi odlična zdravnica.« naredil je požirek in dvignil steklenico, da bi lahko nazdravil. »na tvojo bodočo zdravniško službo. le potrudi se, da opraviš diplomo. v najkrajšem času, saj nujno potrebujem tvojo pomoč.« naredil je dolg požirek in si prižgal novo cigareto. iz ust je izpustil gost dim in z njim oblikoval nekaj majhnih dimnih krogcev. »torej, da se vrneva na prejšnjo temo.« je resno dejal in se s komolcem naslonil na mizo ter se s celotnim telesom obrnil proti diamond, glasbi v ozadju sploh ni posvečal veliko pozornosti, čeprav se je vrtela neka mirna komerciala s techno ritmi. »ne vem kako naj si razlagam tvoje besede.« besede, ki jih ni znal uvrstiti v pravi predal. njegov obraz je bil tog in brez nasmeška. »veš da te imam rad, in da te nočem izgubiti. vendar…« ni vedel, kako bi začel. ni si želel, da bi se večer sprevrgel v katastrofo. »…nočem, da bi se narobe razumela.« želel si je reči, da ni zaljubljen vanjo. ni pa vedel, kaj čuti ona. ni je želel prizadeti.
Sponsored content
Naslov sporočila: Re: oh, you make me live, whatever this world can give to me
oh, you make me live, whatever this world can give to me
