» opisovanje samega sebe mi nikoli ni šlo preveč od rok, no bolje rečeno od ust. hitreje opišeš sočloveka, njegova čustva, videz, še hojo ljudi bi lahko spravil v sicer nepomembne besede. lahko povem le svojo, kratko zgodbo . staršev se ne spominjam, le to vem, da so me oddali v rejo, in sem večino časa preživel v rejniških družinah, ki pa niso bile preveč zainteresirane v mojo vzgojo. bilo je, kot bi se vzgajal sam. vedno so me pustili doma, samega s svojimi težavami. nikoli me nihče ni vprašal, ali se počutim v redu, ali imam kakšen problem. bil sem uporniški deček, ki je z največjim veseljem svobodno skakljal po gozdu. prav tako sem si vsako prasko očistil in pozdravil sam. gozd je bil tako rekoč moj edini dom. vonj po travi, lesu in rastju je zame kot droga, ki bi jo nekdo stisnil v dlan narkomana. zvoki v naravi so naravnost pomirjujoči. v gozdu, med drevesi in gozdnimi živalmi se čas ustavi. lahko bi rekel, da se čas ustavi, ko delam nekaj meni ljubega. med igro z otroci, se je velikokrat naredilo, da se je nekdo poškodoval, si zlomil roko, nogo, karkoli. in vedno sem pomagal jaz. ne vem kako, a vedno je bilo to v moji glavi, kako imobilizirati nogo ali pravilno držati nad rano, da je krvavitev ponehala. v gozdu si prav tako lahko našel sto in eno stvar, ki ti je prišla prav. od rastlin, kamnov, do lesa iz katerega si naredil pomožno nogo, da je prijatelj lahko odkorakal domov.
tako sem se odločil, da se izobrazim kot zdravnik. delo v bolnišnici je ena stvar, pri kateri uporabljam vsak najmanjši delček možganov. delu se posvetim stoodstotno. rad pomagam izgubljenim in ranjenim dušam. majhne ranice in bolezni, ki preidejo v enem tednu, to je nekaj kar se da pozdraviti brez posebnosti, a tiste rane, ki po nesrečah ostanejo dlje časa, je težko zaceliti. paciente poslušam, čeprav se nekomu zdi , da posttravmatski stresi spadajo le na psihiatrijo. delo je moje življenje. nemočni potrebujejo pomoč in ne tisti, ki mislijo, da imajo v življenju vse in so najmočnejši in najpametnejši. čudeži se dogajajo in tudi tisti, ki jim je bilo v življenju najlepše postlano, po težko ozdravljivi bolezni, povedo, da se je nekaj v njih spremenilo. prav vsako smrt, bolezen ali prasko bolnika si zapomnim. nikogar ne pozabim. nekako mi srce ne da miru. zdi se mi, kot da se je v mojem prejšnjem življenju nekaj zgodilo. nekaj, kar ne smem pozabiti. kot bi storil nekaj nezaslišanega. zločin? lahko bi se zgodilo v tem življenju, a bi bilo to skoraj nemogoče, saj se spomnim vsega. ali pač ne? toliko o mojem delu, za katerega ste že verjetno dojeli, da je na prvem mestu.
drugo mesto pa bi lahko zasedle predstavnice nežnejšega spola. moja šibka točka. a vendar se ne želim vezati v resno zvezo. vsaj ne za zdaj. mogoče pride tista prava. vseeno, pa si včasih, čeprav nerad priznam na glas, privoščim tu in tam kakšno zabavo. pivo v roki in pogled na lepa dekleta. mar ni to tisto, kar si želi vsak normalni moški? pa vendar te v tako majhnem mestu, kot je town of shadow woods označijo za ženskarja, ter te nato gledajo zviška. vsi poznajo tvojo zgodbo in te tako brez dokazov označijo. vsi v mestu so označeni. vendar nihče nima zares dobre oznake. zatorej se ne obremenjujem in svoje življenje nadaljujem po svojem stilu. james stilu. »