"rodila sem se tu, v tem majhnem mestecu, imenovanem town of shadow woods, pred dolgimi 22 leti. staršev nisem poznala, odkar vem zase me je vzgajala varuška emilia v veliki, bleščeči hiši, ki jo je moja otroška zavest obravnavala kot kakšen grad. v otroštvu mi je bilo edino, kar mi je bilo všeč, knjige-pa ne pravljice (čeprav moram priznati, da so me rahlo privlačile) , temveč debele knjige o zgodovini, ki jih je emilia rada vlačila domov in mi jih brala za lahko noč. nisem bila podobna drugim otrokom-bila sem mirna in emilia mi je včasih rekla, da se vedem kot kakšna princeska. nerada povem, toda res mi je bilo všeč, da me je obravnavala tako. bilo je nekaj domačega, nekaj, ob čemer sem se počutila varno.
tako sem odraščala ob knjigah o zgodovini, ob emiliienem nenehnem pridiganju in poučevanju, šoli, ... imela sem vse, kar bi si želela vsaka deklica. da ne omenjam, kako sem oboževala zgodovino, kako so me privlačili srednji vek in države, kjer imajo še zdaj režim kraljev in kraljic, princes in princev-saj še sama nisem vedela, zakaj. preprosto vleklo me je k tem zadevam.
ko sem dopolnila enajst let, je emilia umrla in ostala sem sama. preden bi me ujela socialna služba, sem vzela ves denar, ki sem ga podedovala, vse moje in emiliine prihranke, in se podala po svetu, da bi našla srečo. zveni kot kakšen začetek pravljice, kajne? no, zame to niti podrazno ni bila pravljica, vendar pekel.
po tem, ko sem zbežala iz rojstnega mesteca, sem najprej kupila vozovnico v new york. tam nisem ostala dolgo, le nekaj tednov; new york je bil velik in glasen in to mi ni ugajalo. po new yorku sem šla v anglijo. tam sem ostala veliko daljše, morda en ali dva meseca, anglija me je namreč popolnoma očarala. potem sem potovala v francijo, ostala en mesec, spoznala znamenitosti, nato pa sem se napotila v španijo, za njo pa v malto, kjer sem praznovala dvanajsti rojstni dan.
kmalu po svojem rojstnem dnevu sem začela iskati svoje starše. minilo je eno leto, v katerem sem prepotovala tudi indijo, nato pa sem našla nežnejšo stran svojih staršev-svojo mamo. njeno ime je bilo angela in je stanovala v majhnem mestecu ob meji indije. takoj, ko me je zagledala, me je prepoznala; očitno ji je emilia vsak moj rojstni dan poslala mojo sliko. pojavila so se vprašanja. angela mi je takoj povedala vse. kako sem se rodila, kako je kmalu po tem v enem od rudnikov, ki se je sesul, umrl moj oče paul, kako je emilio zadolžila za mojo skrb in kako je potem prišla v to mestece ob meji. in da ji je tu všeč in bo ostala. toda hotela je, da se vrnem. jaz nisem hotela iti in takrat sem spoznala moškega, ki mi je bil takoj všeč... bil je le nekaj let starejši od mene in veliko časa sva preživela skupaj.
nekega večera, malo po šestnajstem rojstnem dnevu (da, kar nekaj let sem preživela tam) , me je zaprosil za roko in zaroka je bila sklenjena, poročila naj bi se že naslednji teden. potem pa je brez pozdrava odšel nekam, še sama ne vem, kam, in me pustil. veliko srečnih spominov nanj in na skupne trenutke me je vezalo na mestece ob meji in tako sem se odločila, da odidem. moje življenje se je iz pravljice spet spremenilo nazaj v pekel.
vrnila sem se torej v town of shadow woods. angela mi je najela novo varuško po imenu casy ter se javila, da jo bo tudi plačevala, kakor emilio. nekaj časa, do devetnajstega rojstnega dne, sem kot bi me luna nosila postavala naokoli in objokovala svojo srečo. kaj pa naj bi storila? nič.
potem pa je bilo casy dovolj, vse je sporočila moji mami. angela se je kmalu primajala v town of shadow woods in zahtevala od mene, da končno neham žalovati in si najdem kaj, da bi me zaposlilo. hvaležna sem ji bila, da me je postavila nazaj v resnično življenje. takoj sem vpisala študij zgodovine, brez kakšnega posebnega obotavljanja... toda zadnje čase nisem več srečna in čutim, da se bo nekaj v mojem bednem življenju končno spremenilo."