parapapapa, pa začnimo. kot prvo, naj začnem s tisto tipično razlago, iz katere se iz popolnoma neznanega razloga, potem razvije celoten življenjepis o meni. kakorkoli, resno ni mi težko govoriti o sebi, res, da se mi ravno ne sanja kje bi začela in kaj bi povedala, vendar hej, ne bo mi zmanjkalo besed, to vam zagotavjam. no, sem že pri temu, bom povedala še kakšno stvar o zadevi, da imam neizmerno bogat dar govora, saj se resno ne želim potem vračati na teme, katere sem sedaj začela. ja, zopet je ta, zopet oseba, ki govori štiriindvajset ur na dan, ne da bi se ustavila, ne da bi ji zmanjkalo besed, oddaja tisto karizmo, ki se ji pač ne moreš upreti, popoln optimist, ki v šoli upa, da bo dobil vsaj štirico, čeprav je logično, da več od enice ne bo in preprosto ima na sebi ves čas nasmešek. ok, vem da se sliši lajnasto ter to vsak pravi, vendar tokrat ste resno naleteli na takega človeka *smeh*.
gremo dalje. oh saj res, niti predstavila se nisem- moje ime je alison, srednje diana in priimek vanderbilt, na kratko... al bi rekla, čeprav mi je alison veliko bolj pri srcu, kot tisti pocukran vzdevek. resno, ali? obupno saj pravim, vendar če že imajo veselje po vzdevku, bom že preživela, medtem ko srednje ime in priimek, res ni nobene potrebe, da ga uporabljaš, saj potem se vedno spominjam, na babico, ki se dere name ter me kliče po celem imenu, kakor je zapisan v osebnih izkaznicah, samo, ker naj bi nekaj naredila narobe. obup, saj pravim. tu živim že… od vedno. dobesedno od vedno. nimam staršev, odkar se spomnim sem živela v sirotišnici in ne, ne bom rekla, da mi je bilo slabo. bila sem za razliko od drugih otrok energična, vedno sem čebljala in rada sem pomagala drugim. sploh pa so bili tu skupinica fantov, ki so mi bili kakor bratje. vedno smo bili skupaj, se smejali in družili, preprosto so postali in ostali moja družina. ko sem odraščala in smo meli že več izhodov, sem za razliko od ostalih deklet se vedno z njimi vlačila po igriščih, raziskovali smo stare hiše, napol podrte ter vedno smo prihajali domov čisto umazani ter z potočenimi koleni. v bistvu sem bila vedno to, najbrž še sedaj- preprosto otrok. pri petnajstih, ko so dekleta ponavadi imela prvega fanta, zlomljeno srce ter so ves čas hodile po trgovinah, sem jaz zahajala v naravo, še vedno sem plezala čez ograje ter nagajala sosedom ter podobne reči in nikoli nisem zares odrasla. od vedno sem bila tisti tip človeka, ki je tako prekleto rad zahajal v nevarnosti ter nato bežal in ko je ugotovil, da je varen, umiral od smeha, nad tem kaj je naredil. sem preprosto oboževalka adrenalina, sploh rada pa zahajam v lunaparke ter podobne stvari- mislim balerina, tisti vrtiljak, po katerem eni mislijo, da bodo bruhali ko pridejo dol ali pa celo to naredilo, vendar jaz pa sem popolnoma navdušena nad slednjim ter občutkov, da bom zdaj, zdaj zletela nekam, tisti adrenalin v krvi je preprosto nekaj kar obožujem z vsem srcem. če bi mi kdo rekel, naj skočim iz mosta bi- zgolj iz razloga, ker se mi zdi zabavno.
kaj še? hja, še vedno živim z njimi, s fanti s katerimi sem se spoznala v sirotišnici, pravzaprav jih poznam od vedno bi lahko rekla ter so praktično moji najboljši prijatelji. živimo v sicer preprosti hišici, vendar saj veste, vsak dom je prebivalčev raj in tudi pri nas je tako. srečni smo ker imamo drug drugega in zadovoljni z vsem, kar nam življenje ponudi. sicer res, da sem mogoče čisto malo več navezana na enega izmed njih, ki je bil z mano še posebej veliko, vendar ne bom šla v podrobnosti.
oh in naj omenim še nekaj! saj vem, da se sliši nenavadno, vendar na mojem hrbtu so dve brazgotini, ki so se tam pojavile… iz ničle. ne vem, kje sem jih dobila, ne vem kako, vem le da so tam. če gledam kakšen film o nadnaravnem, dobim preblisk, da sta brazgotini ostanki kril. vendar kaj takega pa zopet ni mogoče, le bujno domišljijo znam imeti.
dobro, gremo dalje. sedaj sem že dala čez... družino, osebno predstavitev ter del karakterja. no, kot zadnje predvidevam, da je ljubezensko življenje ter mogoče še kakšna točka pri karakterju, kaj ne? hja no, ljubezen. kot sem prej omenila, resno me zanimajo druge stvari, kakor to, da bom oblekla mini krilce ter šla v nočni klub in čakala, kateri se bo nalepil name. ne, ljubezen je pojem, ki pri meni ne gre ravno dobro. že res, imela sem nekaj krajših, daljših zvez v preteklosti, vendar te so se končale bodisi zaradi moje tako imenovane čudaškosti ali kakšnega drugega razloga, resno v teh zadevah nisem ravno najboljša. preprosto ali sem preveč naivna, tako pri fantih kot prijateljih- resno, v vsem hočem poiskati nekaj dobrega, ne glede na to, kakšen je, vendar na koncu se zmeraj opečem. najbolj smešno pa je, da me po vseh teh letih še ni izučilo, da na svetu ni le dobro. kot drugo, od vedno sem se prehitro odločala, vedno sem bila nekakšen zmeden otrok, kateremu je po glavi šlo le to, kje bo naredilo neumnost. in to je še sedaj- odločim se preprosto tako, kot mi prvo pride na pamet, popolnoma brez razmišljanja in nič kolikokrat naredim napako zaradi tega. In kot eno izmed zadnjih, ki morem dotati- nesramnost. prekleto, res nisem dobra v besednih dvobojih. ne znam se postaviti zase, vsakdo me lahko prizadene, le če hoče, sarkazma enostavno ne poznam, še vedno sem kot petletno dekletce, ki ga lahko prizadeneš z grdo besedo. takšna pač sem. in glede ljubezni, kot sem rekla prej- avanture še zdajle ne, mogoče kakšne zveze, ampak morem biti na človeka res navezana, pa še to zadnje čase ne, ker vem, da bom vse uničila, ker to mi je očitno v krvi. sploh pa… imam občutek, da mi je čedalje bolj pri srcu tisti fant, ki je bil ob meni ves čas, še bolj kot drugi in ravno to me bega… vendar ne, ne sme biti nič. preprosto ne. in ne bo.
kakorkoli, to bo konec. resno, če ne bom še kaj preveč povedala. *smeh*