Ta kraj jo je od nekdaj omejeval, dušil in teptal, tako zelo, da marsikdaj ni več vedela, kaj bi storila. Med vsem ljudmi z uglednimi službami in visokimi plačami se je ona, ki je komaj dobila delo natakarice in je tu in tam poskušala kaj zaslužiti s plesom na ulici, počutila kot neumna majnvrednica, ki nikakor ni spadala v ta svet. Ni vedela, kaj ali kako se je zgodilo, a od kar je pomnila so jo ljudje gledali postrani, morda zaradi temnejšega odtenka kože ali pa zaradi dejstva, da se ji je po žilah pretakala ciganska kri. V sebi je nosila ritem, temperament ter svobodo, željo po življenju pod milim nebom in biti to, kar je. Ne pa dekle, ki se je skrivalo za šankom v temačnem baru, kjer se je na vso moč izogibala šefovim predrznim rokam, ki so še prevečkrat zašle v bližino njenega kratkega krila. To je bilo obvezen del njene uniforme in že na začetku je slišala, da bo odpuščena prvič, ko se prikaže brez njega. Zdelo se je, da jo prav vsi okoli nje nalašč stiskajo v kot, da jo dobo ujeli in zaklenili kletko, premajhno, da bi lahko razprostrla svoja krila, kaj šele poletela. Moderna družba, ki je dobro sprejemala samo ljudi, ustvarjene po istem, ustrežljivem in neizstopajočem kalupu, ji je ob vsaki priložnosti še bolj pristrigla peruti, ona pa je v sebi hrepenela po uporu in boju za svobodo. Pa si je upala? Niti slučajno.
Življenje v tem prekletem mestecu je bilo z njo vedno vse prej kot prijazno. Ko se je njen oče, privlačen in očarljiv mlad cigan znašel tukaj, zapeljal mlado hči enega od domačinov ter skupaj z njo izginil so bili vsi zgroženi. Kar pa se ni moglo primerjati z ogorčenostjo, ko se je nekaj let kasneje na vratih dekletovih staršev pojavila svetlolasa ženska v dolgočasnem, sivem kostimu. V eni roki je držala prav tako dolgočasno, črno aktovko, v drugi pa je stiskala majhno, umazano dlan, ki je pripadala prav tako ne najbolj čistemu dekletcu. Z nekaj skromnimi stavki, ki bi se jim komajda lahko reklo pojasnilo, je povedala, da se je mladi par ponesrečil z motorjem, za seboj pa pustil otroka, deklico temne polti, ki se je danes spominjala le tega, da je stari starši, pri katerih je nekoč živela, nikdar niso marali. Pa tudi nihče drug v mestu ne. Babica in dedek ji nista hotela plačati fakultete, čeprav je imela vedno veliko željo po znanju, in tako se je že pred dvajsetim letom morala znajti sama. V hiši neke stare ženice je po ugodni ceni dobila majceno stanovanje, si z po dolgotrajnem iskanju končno dobila vsaj približno spodobno delo in se sprijaznila, da ji življenje pač ni in ji nikoli ne bo naklonjeno. Na zunaj tiha, prestrašena in neasamozavestna mladenka, ki se je vse življenje skrivala v ozadju, da bi se prihranila sramotne poglede in žaljive besede, pa v sebi skriva nekaj, za kar vedo le redki. Globoko v sebi je polna ognja, strasti in želje po svobodi, a si ničesar od tega ne upa spustiti na svobodo. Že do sedaj, ko se je trudila biti normalna in v ničemer izstopati življenje ni bilo lahko, kaj bi se zgodilo šele, če bi pozabila na vse ovire in postala to, za kar je rojena? Edino veselje v njenem življenju sta petje in ples, za katerega ne ve, kje se ga je naučila. Sama pri sebi pravi, da ni nič posebnega in da si ga je verjetno zapomnila, ko je še živela s staršema, tista peščica ljudi, ki jo je že videla plesati, pa verjame, da to zagotovo ni vse. Način, na katerega se dekle spremeni, ko vse preprosto pozabi in zapleše, je namreč osupljiv – edina škoda je, da tega prostovoljno ne bo pokazala nikomur, razen prijazni stari ženici, ki živi v stanovanju pod njo.